Preišči ta spletni dnevnik

torek, 28. december 2010

Danes nekaj starejšega iz drugega dela romana, ki se mi zdaj, ko ga berem, zdi tako patetičen, da me zgrabi groza, ko pomislim, koliko dela je še pred mano, da bom zadovoljna z njim.
-----------
Dobro me poslušaj
, sem zasikal, jezo sem komajda še brzdal. Zmenila sva se, da bom lahko vadil, sama si rekla, da bi bilo škoda, če bi zaradi otroka nehal. Zakaj mi zdaj mečeš to pod nos, sem jo vprašal. Zato, ker ti lahko, je rekla, v njenem glasu je bilo čutiti skorajda sadistično provokacijo. Nekaj se je prelomilo v meni. Zgrabil sem kitaro za vrat in z nadčloveško močjo treščil z njo po mizi. Koščki lesa so poleteli po zraku ...

---------

Utrujena sem kot pes, čeprav danes nisem bila niti minutke v hiški. Moj dragi mož me je prijazno zamenjal, medtem ko sem celo popoldne spala kot zaklana. Tako je to, če si knjižni molj in diplomirani zapečkar, ki se naenkrat znajde v situaciji, ko je po pet ur na dan zunaj na zraku ... in to ne samo en dan :D Zvečer sva s sestro obiskali najino babico. Ugotavljam, da je vsako leto večja faca. Če bom sama pri dvainosemdesetih imela vsaj polovico njenega smisla za humor, bom tudi jaz faca.

Včeraj sem uredniku oddala obrazec za prijavo moje znanstvene monografije o minimalizmu v sodobni slovenski kratki prozi. Če bo vse posreči, bo v 2011 izšla moja prva znanstvena knjiga. Tekst moram oddati do aprila. Prihodnji meseci bojo še zelo zabavni. In prav mega bi bilo, če bi vmes lahko nekako rodila še ta roman ...

2 komentarja: