Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 16. december 2010

Sinopsis in še nekaj ...

Ena od začetnih nalog na literarni šoli je bila napisati zgoščen sinopsis (kdo, kaj, kje, zakaj). Napisala sem tole:

Roman Vsak, ki laže, ni Ostržek, je sodobna štiridelna prvoosebna pripoved o iskanju ljubezni, odločitvah in odkrivanju samega sebe, v kateri se prepletajo tri perspektive (pripovedovalka in dva pripovedovalca).

Glavna junakinja, nekoliko naveličana petindvajset let stara mlada podjetnica, hči ločenih staršev, ki na skrivaj pesni, je ujeta v rutino dalj časa trajajoče partnerske zveze. Na poti v Benetke, kamor se odpravi na solo oddih in tečaj meditacije, na vlaku spozna skrajno romantičnega urednika majhne založbe, ki je precejšnje nasprotje njenemu partnerju, in se z njim zaplete v ljubezensko razmerje.

Po vrnitvi domov se skuša pretvarjati, da se ni nič zgodilo, a je za to že prepozno. Napol javno nadaljuje v tujini začeto afero (pod pretvezo, da se z urednikom dobiva izključno zaradi izdaje svoje pesniške zbirke), kar njeno čustveno zagato še poglobi. Sprva misli, da bo kratek umik k očetu v Piran zadostoval, da si zbistri misli in se odloči, kaj bo naredila, toda izkaže se, da stvari niso tako enostavne. Ko do skrajnosti razdvojena ne ve več, kako naprej, se naposled odseli od partnerja v najeto stanovanje.

Namesto da bi zares prekinila z obema, še vedno ohranja kontakte z enim (v živo) in drugim (preko pisem, telefonskih sporočil in elektronske pošte), v sebičnem in preračunljivem strahu, da bi ostala sama, ter v naivnem upanju, da bo odgovor na svoje vprašanje našla zunaj sebe. Po nasvetu prijateljice obišče indijskega astrologa, ki jo precej neusmiljeno sooči z njenimi šibkostmi. Postopoma, tudi preko pogovora s prijateljico in starim prijateljem iz otroških let, začne ugotavljati, da je sama izvir težav in da v resnici ne more več prelagati odgovornosti na druge.

K odločitvi jo naposled »prisilita« tudi oba moška – partner jo zaprosi za roko, urednik pa ji napiše pismo, naj ga na določen datum čaka na vlaku za Benetke, kjer sta se spoznala. Kako se bo odločila?

Na to bo treba pa še malo počakati, trenutno sem začela pisati tretji del, epilog pa sicer je že napisan, a ga žal še ne nameravam izdati :)

Včeraj sem na FB-ju dobila tudi prvi 'ne samo like' odziv na naslov in kratek opis, kar je dejansko super. Uroša je zmotil naslov, zdi se mu, da Ostržek nima kaj početi tam, in pa Benetke oziroma kako bodo uporabljene v romanu; skrbi ga, da bodo samo omenjene. Sem mu skrbno odgovorila. Komentarja z njegove strani zaenkrat še ni bilo. Kaj pa menite ostali? Ostržek da ali ne in seveda zakaj da ali ne?

5 komentarjev:

  1. Meni se naslov dopade, zame je duhovit in malo nagajiv, vsekakor ne pocukran, kot jih ima večina ljubezenskih romanov. Torej jaz sem za to, da ostane tak kot je.

    Drugače pa Andreja...ta tvoj roman me vrača v "tiste" čase in se na nek način počustim povezana z njim, čeprav takrat nisem bila več tako prisotna kot nekoč...vsaj na videz ne. Veselim se branja.

    :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Tinka, ja, malce nostalgije :) In hvala za mnenje glede naslova. Mi je pa zanimivo, da doslej ni še nobene ženske zmotil naslov. Je pa tudi Vani enkrat rekel, da mu ni čisto jasno, kakšno zvezo ima Ostržek z vsem skupaj ... Zgleda, da na moške naslov drugače deluje :)

    OdgovoriIzbriši
  3. ahaha, mogoče pa res, pa naj oni utemeljijo zakaj ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Urošu sem napisala tole in skušala utemeljiti svojo odločitek za Ostržka:

    tvoje ogorčenosti glede ostržka sicer ne razumem čisto dobro - če si osvežimo spomin, je bil ostržek tisti mali leseni, ki mu je zrastel nos, če je lagal, tisto je bila, če se ne motim, pravljica ... torej, lažemo tudi ljudje, ampak nismo ostržki in življenje ni pravljica, zato ima laganje navadno tudi posledice, takšne ali drugačne. lahko si življenje naredimo kot pravljico, ampak gre vseeno precej zares (upam, da sem vsaj približno zadovoljivo odgovorila, če pa nisem, se pa javi) :D :D

    Njegov odgovor:

    :) no, fajn da se razumemo. sej to vse drži, kar si napisala o tej lutki. ampak za ljubezensko zgodbo v naslovu imeti ostržka. jst takšne knjige ne bi niti odprl. enostavno ne zdrži. mene lajf bolj spominja na krike in šepetanja po bergmanu, če dam še jst referenco, pa ljubezen na strahove itd. če bi bil naslov samo Laž, bi me bolj pritegnil. čeprav je v tej temi beseda stereotipna, lahko okol take absolutne resnice potem napleteš neko osebno pripoved, ker sicer itak nič novega ne poveš.

    OdgovoriIzbriši
  5. :) bi rekla, ženska in moška logika ne gresta skupaj.

    mene ne prepriča, poleg tega ostajam pri tem, da je knjig z podobnimi naslovi kot je Laž, Zbogom, Ranjeno srce in kaj vem kaj toliko, da to pa mene odbija. Sej, ko primeš knjigo pa ne veš ali je ljubezenska ali kriminalka(razen, če je že naslovnica očitna)... Mene bi pritegnila zaradi naslova in če bi potem prebrala še sinopsis na zadnji strani...hop v košarico ;) No toliko iz moje strani, ker nek strašni izvedenec pač nisem. Samo moje lajično razmišljanje..

    OdgovoriIzbriši