Preišči ta spletni dnevnik

petek, 17. december 2010

Spreminjajoči se začetek romana :)

Navadila sem se, da si, kadar pišem, po koncu napisano vedno pošljem na mejl, za vsak slučaj (beri backup), pa tudi zato, da lahko grem vedno nazaj gledat stare verzije teksta, če bi se slučajno izkazalo, da je bila kaka prejšnja bolj ustrezna. In včeraj zvečer sem ravno brskala po mejlih, ki imajo v priponki prvi del mojega trenutno nastajajočega romana. In me je naenkrat zamikalo, da preverim, kako se je recimo začetek romana spreminjal v času od prve verzije do danes. Spodaj so vse do zdaj nastale verzije, zelo podobne, v niansah pa kljub vsemu spreminjajoče ...

8. april, 2010

Nisem več zdržala doma. Z očetom sem se dogovorila, da pridem k njemu na obalo za nekaj tednov, vse skupaj sem nameravala združiti še s predstavitvijo svoje prve knjige pesmi, ki je ravnokar izšla. V najinem stanovanju me je dušilo in enostavno nisem prenesla pogleda na njegove užaloščene oči, ki so me nenehno skenirale in spraševaje ugotavljale, kaj neki se je zgodilo. Nekaj se je res zgodilo in nisem bila čisto prepričana, kako bom razpletla ta klobčič.

5. julij, 2010

Nisem več zdržala doma. Z očetom sem se dogovorila, da pridem k njemu na obalo za nekaj tednov, vse skupaj sem nameravala združiti še s predstavitvijo svoje prve knjige pesmi, ki je ravnokar izšla. V najinem stanovanju me je dušilo in enostavno nisem prenesla pogleda na njegove užaloščene oči, ki so me nenehno skenirale in spraševaje ugotavljale, kaj neki se je zgodilo.

6. avgust, 2010

Nisem si mislila, da je možno, da se bom v lastnem domu počutila tako utesnjeno. Prišla sem do stopnje, ko nisem več zdržala doma. Napol razsuto stanovanje, ki je bilo nekje na sredini renovacije in v katerem sva stanovala in delala, čeprav so po njem rovarili obrtniki, je bilo medla kopija mojega nezavidljivega notranjega stanja. Enostavno nisem več prenesla pogleda na njegove užaloščene oči, ki so me nenehno skenirale in spraševaje ugotavljale, kaj neki se je zgodilo, kaj neki se dogaja.

14. november, 2010

Skorajda čez noč sem postala vsiljivka v lastnem domu – v napol razsutem stanovanju, ki je bilo nekje na sredini renovacije in v katerem sva stanovala in delala, čeprav so po njem rovarili obrtniki, v stanovanju, ki je bilo le medla kopija nezavidljive zmede, ki je pustošila po moji notranjosti. Pogled v njegove užaloščene oči, ki so v mojih zaman iskale prepričljive razloge za hladnost in odmaknjenost, s katerima je bil zadnje čase redno postrežen, mi je začel prinašati fizično bolečino. Fragmenti sočutja, ki sem ga mestoma občutila do njega, so se mešali z izdatnejšimi kosi pomilovalnega prezira.

17. november, 2010

Tisto noč sem se začela resnično počutiti kot vsiljivka v lastnem domu – v napol razsutem stanovanju, ki je bilo nekje na sredini renovacije in v katerem sva stanovala in delala, čeprav so po njem rovarili obrtniki, v stanovanju, ki je bilo le medla kopija nezavidljive zmede, ki je pustošila po moji notranjosti. Pogled v njegove užaloščene oči, ki so v mojih zaman iskale prepričljive razloge za hladnost in odmaknjenost, s katerima je bil zadnje čase redno postrežen, mi je začel prinašati fizično bolečino. Koščki sočutja, ki sem ga mestoma občutila do njega, so se mešali z izdatnejšimi kosi pomilovalnega prezira.

16. december, 2010

Noč pred odhodom, za prašnimi okni je še vedno neumorno naletaval sneg, sem se začela resnično počutiti kot vsiljivka v lastnem domu – v napol razsutem stanovanju, ki je bilo nekje na sredini renovacije in v katerem sva stanovala in delala, čeprav so po njem rovarili obrtniki, v stanovanju, ki je bilo le medla kopija nezavidljive zmede, ki je pustošila po moji notranjosti. Pogled v njegove užaloščene oči, ki so v mojih zaman iskale prepričljive razloge za hladnost in odmaknjenost, s katerima je bil zadnje čase redno postrežen, mi je začel prinašati fizično bolečino. Drobci sočutja, ki sem ga mestoma občutila do njega, so se mešali z izdatnejšimi kosi pomilovalnega prezira.

Tale eksperimentek je lep primer, kako se besedilo med nastajanjem spreminja. Zdaj, ko večina tekstov nastaja na računalniku, je dejstvo, da se temu pri pisanju ne moreš izogniti, manj očitno kot včasih, ko se je pisalo na papir. Me prav zanima, kakšen bo začetek na koncu, se pravi v finalni verziji romana. :))

4 komentarji:

  1. Haha, okej, ne pretiravaj :D Tole je prvi stavek, ni res?
    Mislim, da je povsem splošen pojav, da je prvi osnutek prvega odstavka spontan, drugi ima dvakrat daljše stavke, tretji je umetelno dodelan, itd, tazadnji je pa taki tapravi romanovski :))
    Zadnji moreda že malce preveč. Nazaj k prvemu. Še enkrat od začetka.. In tako nekaj let... :P

    OdgovoriIzbriši
  2. Yeah, right, Pix ... z vsem se strinjam, razen s tistim 'in tako nekaj let ...' Glede tistega pa hold your panties, please! :))) Me kr kap, če se bom čez nekaj let še vedno ukvarjala s prvim stavkom tega istega romana :S

    OdgovoriIzbriši
  3. Mah, prvi stavek je ko prvi poljub - če ti prvega dejansko ne uspe zadet točno tako, kot misliš, da bi moral biti, ga kr nekaj skušaš popravit kakšno desetletje :P Saj, vsi ostali so pa potem lažji ;))

    OdgovoriIzbriši