Domača naloga

Dobila sem novo domačo nalogo od mentorja. Treba je bilo napisati dialog, lahko tudi telefonski pogovor. In sem ga. Ker sem piflarka (a ne, Nina? :D) in ker rada delam domače naloge :D

------------------
     Bil je četrtkov večer in ravno sem si pripravljal večerjo, ko mi je zazvonil telefon. Oglasil sem se, ne da bi sploh preveril, kdo kliče, in se hkrati trudil zmanjšati plin, preden bi mi juha v loncu do konca podivjala.
     Hej, je rekel že predolgo neslišani glas na drugi strani telefonske zveze.
     V trebuhu me je zvilo od vznemirjenja, da sem se moral nemudoma usesti. Ugasnil sem plin in se po hitrem postopku sprehodil do kavča.
     Si ti? sem nejeverno izdahnil.
     Kdo pa? se je zasmejala.
     Upal sem, da se motim, ko sem v njenem tonu zaznal pridih posmehljivosti. Tega si res nisem zaslužil, ne po vsem, kar sem počel, da ji vendarle dopovem, da mislim resno. Ostal sem popolnoma brez besed, kot da
še vedno ne dojemam, da me je poklicala.
     Si še tam? je preverila, ko se je tudi meni že dozdevalo, da je tišina vendar že nekoliko preveč trdovratna.
     Sem, sem vneto prikimal, kakor da bi lahko videla, kaj počnem.
     Kako si? je bila radovedna. Nekaj je bilo v njenem glasu, kar je bilo odločno drugače. Nekako bolj sproščeno je zvenela, kot da bi se v času, ko nisva imela stikov, zgodilo nekaj pomembnega, nekaj kar sem sam moral šele izvedeti.
     Zdaj mnogo bolje, sem odvrnil.
     Nisem hotel, da bi se predolgo pomujala okrog mojega počutja.
     Kako si ti? sem hlastno vprašal.
     Jaz ... je bilo slišati na drugi strani, potem pa je nekaj zaškrtalo, zašumelo, in zveza se je nenadoma prekinila.
     Zgrabila me je neopisljiva panika, da se je zgodilo nekaj groznega. Takoj sem jo poklical nazaj. Dolgo je trajalo, da se je oglasila.
     Oprosti, je rekla skoraj skesano. Ravno sem te hotela spet poklicati. Padel mi je na tla – telefon.
     Aha, sem pomirjeno zamrmral, nato pa spet obmolknil.
     Halo? je bilo slišati čez nekaj sekund.
     Tu sem, sem rekel. Čakam, da mi poveš, kako si.
     Zahihitala se je.
     Ah, ja, tu sva ostala ... Kdaj prideš na kavo? sem namesto pričakovane informacije zaslišal vprašanje.
     Kako to misliš? sem vprašal nazaj.
     Presenečalo me je njeno lahkotno obnašanje. Je morda pozabila na dogodke izpred nekaj mesecev? Razloge za najino zatišje? Menda ja ne misli, da bom hodil tja, kjer živi z njim, me je prešinilo.
     Preselila sem se, mi je zarotniško zaupala. Že tri mesece živim drugje, je še dodala.
     Skoraj nisem mogel verjeti, da je res rekla, kar so slišala moja ušesa, po drugi strani pa me je takoj začrvičila misel, da me je pustila čakati cele tri mesece, preden mi je sporočila nekaj tako pomembnega.
     Lepo, sem brezizrazno rekel.
     Hotel sem biti vesel, zanjo in zase, a sem dobil čuden občutek, da stvari niso točno take, kot izgledajo. Pri njej nikoli niso bile.
     Nisi ravno navdušen, je razočarano ugotovila.
     Oprosti, sem se začel braniti. Tri mesece, praviš, sem zamrmral.
     Ja, od marca, mi je pomagala.
     In ... boš prišel? je spet poskusila.
     Obotavljal sem se. Nisem je hotel nesramno zabiti, a si v tistem trenutku nisem prav nič želel priti k njej na kavo. Mučilo me je, kolikokrat je on v tem času že bil na obisku in kako neznosno neprijetno bi mi bilo obuti copate, v katerih so skoraj zagotovo že bile njegove noge. Nisem si mogel zbiti iz glave podobe, kako se v svojem stanovanju izmenično dobiva z menoj in njim. Očitno sem bil zdaj na vrsti jaz.
     Ne vem, če je to dobra ideja, sem medlo rekel.
     Nekaj trenutkov sva oba molčala. Napetost je strmo naraščala. Bilo je, kakor bi tekmovala, kdo lahko zdrži dlje.
     Kakor hočeš, se je tiho oglasila prva.
     Lepo se imej, je še navrgla.
     Zveza se je prekinila. Tokrat povsem namerno, v to sem bil prepričan.

     Obsedel sem na kavču s telefonom v roki. Šele čez nekaj minut me je zares udarilo, da je pravkar vzpostavila stik, po katerem sem tako močno hrepenel, jaz pa sem se delal ravnodušnega in se lovil na malenkosti, ki se mi nenadoma niso več zdele tako ključne. Še več, bile so povsem nepomembne. Kaj potem, če je bil pri njej na obisku in je imel obute copate, ki jih bo kasneje ponudila meni? Je bil moj ego res tako prekleto občutljiv, da sem bil zaradi takšnih oslarij pripravljen žrtvovati odnos, za katerega sem še vedno goreče menil, da je najbližje popolnemu? Mrzlično sem razmišljal, kaj naj storim, da rešim godljo, ki sem si jo nepremišljeno zakuhal. Še preden pa sem uspel stuhtati kaj pametnega, sem že čakal, da se spet oglasi.
     Ja? je nejevoljno zategnila.
     Tega sem bil že bolj vajen – tona v njenem glasu, ki je bil strog, hladen in protislovno zapeljiv obenem.
     Oprosti, se mi je zareklo.
     Če ti ni, ti pač ni ... ne rabiš se opravičevati, je suho odvrnila.
     Še vedno je bila jezna name, to je bilo neizpodbitno.
     Ne gre za to, sem hitel razlagati.
     Zakaj pa potem gre? mi še vedno ni bila pripravljena oprostiti.
     Nekaj časa sem bil tiho. Vstal sem s kavča in začel krožiti po sobi.
     Halo?
     Tukaj sem ... in ne vem več, kako naj bi se po tvoje obnašal.
     Po kratkem premolku je globoko zavzdihnila. Vedel sem, kako v tistem trenutku izgleda njen obraz – da je dvignila desno obrv in privzdignila nasproten kotiček ustnic. Da ji je mogoče celo rahlo žal.
     Normalno, se je nato oglasila, obnašaj se normalno, za božjo voljo.
     Nasmehnil sem se, in to je bila tesnobna gesta. Pojma nisem imel, kaj naj bi pomenil njen ihtavi nasvet.
     Kdaj lahko pridem? sem vprašal, odločen, da bom ignoriral čustvene nianse njenega glasu in se v živo prepričal, kako stvari stojijo. Ne bi bilo pošteno, soditi jo takole po telefonu, ko pa bo enkrat sedela pred menoj, bo povsem drugače.
     Kadar koli hočeš, je dahnila.
     Jutri?
     No, razen jutri, jutri me ne bo doma.
     Pomislil sem, da je mogoče dogovorjena z njim. Da je to razlog, da jutri ne bo imela časa zame. Stresel sem z glavo, da prepodim to idejo iz nje.
     Pojutrijšnjem? sem poskusil znova.
     Ja, to bi bilo super. Kdaj prideš? je vprašala z uradniškim glasom, kakor da se dogovarja za poslovni sestanek.
     Okrog desetih, sem vdano rekel.
     Kam pa? me je zanimalo.
     Kako to misliš ... k meni, vendar.
     Zasmejal sem se. Tokrat živčno.
     Kje pa je to?
     Zdaj se je zasmejala ona. Kot kakšna neumna šolarka. Povedala mi je svoj novi naslov. Zabeležil sem si ga na prvi listek, ki sem ga našel na mizi.
     Pojutrijšnjem, torej, sem ji še rekel, potem pa prekinil.
     Zdelo se mi je, da je hotela še nekaj reči. Lahko pa, da sem se tudi motil.