Danes sem naredila več korakov po svežem zraku kot v zadnjih dveh mesecih, in čeprav je bil sprehodek skrajno prijeten in prav po žensko čvekljiv, sem po skoraj treh urah domov prišla čista koma. Žejna, lačna, izmučena ... Smešno, kaj človeku naredita hoja in frische Luft :))
Pa sem morala potem kljub vsemu zanemariti svojo utrujenost in se spet lotiti lekture nekih skrajno duhamornih uradnih dokumentov ... in kar je najhuje, še za jutri mi je ostalo. :( To je približno nekaj takega, kot če moraš tri dni zaporedoma jesti eno in isto ... tretji dan bi se že zlahka odločil za post, čeprav mogoče res ne štiridesetdnevni :D
Nekaj malega ... kaj več kot to niti ne bi mogla dati v branje, ker sem danes bore malo napisala.
---------------------
Čemu taki čemerni obrazi? se končno le nisem mogel več zadržati. Mama me je zabodeno pogledala. Prepričan sem bil, da je v zelo resnih skrbeh zame. Recimo tako resnih, kot takrat, ko sem prišel iz Maribora domov povedat, da bom prenehal s študijem. Tudi takrat je navijala nevidno prejo na svoje palce, oče pa se je izdatno zadimljal s svojo pipo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar