Raje na razlagam, kakšne ideje mi grejo po glavi v zvezi z romanom. Vsak dan mi pride na misel nova brilijantna ideja, kako bi se dalo izboljšati strukturo in preurediti že napisano, potem pa se spomnim dobronamernih besed mojega dragega mentorja: "Predlagam ti, da najprej dokončaš, kot si si sprva zamislila." In potem se vsaj nadaljnji dve uri ukvarjam z novimi poglavji ...
Ampak danes razkrivam še nekaj starega ...
----------------
Kako to, da potuješ sama? Skomignila sem z rameni. Ne bi smela? Zdaj je z rameni skomignil on. Njegova neposrednost me je čudila, ni pa me motila. Pustila sem ga doma, sem rekla, morda celo nekoliko ošabno, čeprav nisem hotela, da bi bilo tako slišati. Ne bi pustil, da me pustiš doma. Nasmehnila sem se. V kakšnih drugih okoliščinah bi si mislila, naj se lepo briga zase, a je v njegovi vsiljivosti bilo nekaj vljudnega, kar jo je opravičevalo in delalo celo privlačno. Nisem rekla, da ni hotel iti zraven, sem nenadoma začutila, da moram reči. Ni komentiral moje obrambe, kakor da bi zanj že bilo prepozno. Srknil je požirek čaja in se za trenutek zazrl skozi okno. Pomislila sem, da ga nisem niti vprašala, če bi sploh hotel iti z mano. Mogoče pa je bil najin posel, zaradi katerega je domnevno ostal doma, res samo prikladen izgovor ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar