Spet sem v prvem delu romana. Dopolnjujem že napisana poglavja, tudi brišem (zanimiv občutek, ko najprej prebereš recimo celo stran besedila in tuhtaš, ali je zanič ali še bolj zanič, potem pa vse lepo označiš in pritisneš magično tipko delete in ni ni :))) ...
In da ne bo kdo rekel, da skrivam, kar pišem, nekaj vrstic ...
---------------
Medtem ko sem čakal, da bo šmentana voda zavrela, in se mi je kot vedno zdelo, da tega noče narediti zgolj zato, ker jo pri tem opazujem, sem razmišljal o tem, kako malo je bilo treba, da zdaj sedi pri meni doma. Sam sebi sem bil prav smešen, da tega nisem naredil že prej. Skoraj neverjetno je bilo, da je zadostovalo preprosto povabilo na čaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar