Pogrešam pomlad. Ravno toliko je bilo čudovito sončnega vremena in čudno visokih temperatur, da se človek čisto vznemiri, da bo lahko počasi pospravil plašče, bunde, kape, rokavice, gamaše in kar je še tega, potem pa bum ... in te z neba padajoči puh ob spremljavi precej hladnega vetra tiho opomni, da februarja še ni konec, da zima še vedno traja. Da bo na tisto ta pravo pomlad treba še malo počakati ...
Svojega tasta sem danes presenetila z nekaj platni za slikanje. Mu dala domačo nalogo, da nama naslika eno krajino za v predsobo. Kadar slika je v takem dobrem moodu, ki - se mi zdi - ga nujno potrebuje. Ko je pomladi slikal eno krajino za nekega svojega frenda, je bil čisto drug človek. Ustvarjalnost ima zanimivo moč fokusiranja, preusmerjanja, in če se človek ne počuti ravno najbolj olimpijsko, potrebuje takšne preusmeritve. Pa še vredno je bilo zaradi izraza na njegovem obrazu, nekakšne mešanice polaskanosti in ponosa, ker sem mislila nanj in ker bi rada, da njegova slika visi v najinem stanovanju.
Včasih je treba res malo, da nekomu polepšaš dan :))
Ni komentarjev:
Objavite komentar