Oča so prebrali roman

Oča so prebrali roman (si ga celo sprintali in dali vezati s spiralo) in rekli, da se lepo bere. Da je sicer malo čudno, ker so se ves čas spraševali, če se je kaj od tega v resnici zgodilo in kaj točno je to bilo, ampak to že ni več moj problem :D

Ko je stvar enkrat napisana, in če ne gre za uradni dokument ali strokovni članek in kaj podobno uradnega, je FIKCIJA, kar pomeni izmišljija (razen če na začetku izrecno ne piše, da gre za recimo avtobiografijo, pa še tam se po moje znajde kaj ne povsem resničnega). Na to moram včasih opominjati tudi svojega dragega moža, ko se preveč vživi v kakšno branje. In ko vidim, da mu že pritiska para na ušesa, mu rečem dragi, to je ... in me prekine ja, vem, to je fikcija ;)) Ni vedno vse popolnoma samoumevno.

'Sošolec' iz literarne šole mi je danes poslal eno svojo kratko zgodbo. In je totalno dobra. Kadar preberem kakšno dobro kratko zgodbo, me prime, da bi tudi sama kakšno napisala. Ampak trenutno imam embargo na ustvarjalno pisanje, ker zbiram moči (predvsem psihične), da se lotim strokovnega pisanja, ki mi, kot sem že povedala in verjetno še bom, prav nič ne diši. Ker pa menim, da je dobro, da človek dokonča stvari, ki si jih je sam nakopal na glavo, je najbolje, da neham jamrati, vzamem disertacijo v roke in se lotim dela. Amen.