Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 23. februar 2011

Prijatelji. Le kaj bi brez njih?

Z obiskom (z roladicami in sokom!!!) sta naju počastila Pape in General. Vedno smešno in zabavno (rada imam takšne prijetne obiske). Še bolj prisrčno pa je bilo, ko mi je Pape izročila tri kompletke čepkov za ušesa z zeleno svetlečo mašno. Višek pozornosti! Dober občutek, da nekdo bere tvoje bloge in tako sočustvuje zaradi tvojih sosedskih tegob, da se spomni na tvoje 'trpljenje' in te takole prijateljsko odreši.

Zdaj sva že sama. Mož ima nogometni večer, jaz pa s čepki v ušesih, občutek je tak, kot bi bil v nekakšnem mehurčku (sicer ne ubije vseh zvokov, ampak so bistveno manj moteči), klepam po tipkovnici. Še petdeset strani disertacije imam za predelati, februar drvi proti koncu. Lekturo knjige o vinih sem danes privedla do zadnje strani. Rabim še kakšna dva dni, da grem še hitro skozi popravke, da preverim še nekaj stvari ...

Mislim, da se bom kmalu lotila tudi nove pravljice. Roman mora še kakšen teden ali dva odležati ... Pogrešam pisanje. Dolžina včerajšnjega zapisa je dovolj zgovoren dokaz tega dejstva :D

2 komentarja:

  1. Ja, Belena, Ruben (Reuben? Rewben?...) in jaz čakamo na Marec :P Od tod čepki, hihi. Kaj bi svet brez blentavih malih pozornosti :)))

    OdgovoriIzbriši