Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 21. marec 2011

Gospa, a mate tut skrajšano verzijo?

Danes sem s svojo sestrico šla v knjižnico po Leksikon imen, ker bo treba kmalu poimenovati novega člana njune družinice. In brskam po računalniku, ko mi na ušesa pride dialog med mamo srednješolke, ki je medtem stala zraven, in knjižničarko ...

Mama: Gospa, a mi date prosim Gospo Bovary?
Knjižničarka: Seveda (se obrne k polici za svojim hrbtom, vzame roza knjigo in ji jo pomoli).
Mama: A to je to?
Knjižničarka: Ja.
Mama: A je to skrajšana verzija? (še vedno gleda knjigo, kot da ji nekaj ne 'štima')
Knjižničarka: Kako to mislite?
Mama: No, skrajšana verzija, saj veste, da ji ni treba brati celega romana ...
Knjižničarka: Ne, to je kar cel roman. (ji gre rahlo na smeh, jaz medtem obračam oči in se komaj zadržujem, da se ne vpletem v debato)
Mama: Pa imate skrajšano verzijo?
Knjižničarka: Ne, imamo samo Gospo Bovary.

In se vprašam, če mame sprašujejo take stvari, medtem ko njihovi otroci stojijo zraven, čeprav so povsem dovolj stari, da bi si sami šli po knjigo v knjižnico (jaz sem si hodila sama po knjige od prvega razreda osnovne šole dalje), in so zagotovo tudi dovolj stari, da preberejo tistih dvesto, tristo strani dolg roman, kaj je v tej zgodbi narobe? In še eno vprašanje, ki me še bolj skrbi, koliko je takih mam in takšnih otrok?

Ok, ne rečem, da sem v srednji šoli prebrala čisto vse knjige, ki jih je bilo treba, ker bi potem bila lažnivka in hinavka, ampak sem vsaj sama poskrbela, da sem našla obnovo, ali pa sem prebrala kakšno spremno besedo, mogoče celo dve, če sta obstajali različni izdaji, in to je bilo povsem dovolj, da sem odgovorila na vprašanja za domače branje in celo napisala kakšen šolski esej. Ampak vedno sem tisto knjigo potem tudi dejansko prebrala (če ne prej na faksu (recimo Vojno in mir) ali pa med počitnicami, ko je bilo več časa).

Mogoče sodim preveč po sebi, mogoče se to, kar sem danes slišala, samo meni zdi čudno, in sem dejansko jaz sama čudna, ker so mi takšne stvari nenavadne. Kaj pa vem ... Sem pa vseeno mnenja, da je s takšnim odnosom nekaj narobe. Da ne daje pravega zgleda (mislim na mamo) in da niti slučajno ne govori v prid bralni kulturi ali celo odnosu do knjig nasploh.

6 komentarjev:

  1. Draga moja, meni se ne zdis nc cudna!

    OdgovoriIzbriši
  2. Kvečjemu je to žalostno, ker s tem odnosom starši otoke prikrajšajo za nekaj tako čudovitega, kot je branje knjig.

    OdgovoriIzbriši
  3. Pozabljaš eno malenkost, naivno moje sladko bitje, namreč da imaš ljudi, ki jih je branja dobesedno groza. Da ga ni načina, da bi prebrali eno samo knjigo, sploh. Organsko jim je to neizvedljivo. (Sem delala v SV; vem o čem govorim.) Ne smeš jim zameriti, konec koncev so tudi nam kake reči take, recimo zadaviti kuro ali celo življenje voziti tovornjak. Vsakemu svoje, ni res? Mama skuša pupi le prihraniti trpljenje. (Ironično, a tu nisem ironična :p)

    OdgovoriIzbriši
  4. Manca: hvala, si me zdaj malo potolažila :)
    Maja: tudi jaz to tako vidim
    Pix: ja, mogoče imaš prav, čeprav tega vseeno ne bom nikoli gladko sprejela ... mislim, da je veliko v pristopu (učiteljev do snovi, staršev do tega, da ne doumejo, da so bližnjice (recimo skrajšane knjige) skoraj vedno daljšnice (folk, ki ne bere, je obsojen na to, da bo ignorantski, zatumban in neveden; tisti, ki ne znajo brati, imajo vsaj to lahko za izgovor, tisti, ki znajo, pa tega ne počnejo, no, sem pa že napisala zgoraj) ... za to mamo pa se mi zdi, da bi bilo bolj pametno, če bi vzela dve Gospe Bovary, še eno zase, pa bi lepo skupaj prebrali s hčero in skupaj predebatirali, kaj sta prebrali ... konec koncev je Gospa Bovary zelo kul in nadvse sodobna knjiga, kljub času, ki je minil, odkar je bila napisana, govori točno o tistih stvareh, ki se danes dogajajo zakoncem in parom ... na, sem se čisto razburila :) Knjige je treba rad met!

    OdgovoriIzbriši
  5. Dihaj :)) Krivična si. Obstajajo ljudje, ki jih niti ne berejo niti ne marajo, pa sem JAZ v primerjavi z njimi ignorantska, zatumbana in nevedna, ki če jih nimam na dosegu roke padem v abstinenčni šok. Toliko o ironiji :)

    OdgovoriIzbriši
  6. uf zdejle sem jezna, ker ni objavilo tega kar sem napisala...here we go again.

    Aham, se vlečem bolj na Pixino stran. Se pa jst recimo na vse pretege trudim, da bi bila knjiga dobrodošla v naši familiji, da bi bila tisti cukerček, ki si ga z veseljem privoščiš. Knjige sem vedno rada požirala, čeprav sem se nekaterim v srednji šoli izognila v velikem krogu, ker meni mora bit knjiga všeč, drugače berem, pa sploh ne vem kaj berem in potem je boljše, da si preberem obnovo in s tem zadovoljim tisti minimalec. Komaj pa čakam, da bom imela spet čas si vzet knjigo v roke, natočit deci vinčka al pa sokca, nima veze, in past notr :)

    Iza se meče bolj po meni, k lahko noč spada tudi knjiga ali dve, ali pa vsaj zgodba ali dve iz debele bukle, ki jih bereva preden zaspi(hecno, knjige bere tudi Grega, ki je po mojem precej podoben tejle punči, si ga čisto predstavljam, kako mu je šlo v srednji šoli kr na bruhl, ko so omenili, da bo treba kej prebrat...jih bo pa zdej prebral za vse nazaj po mojem, čeprav otroških ;))) V knjižnico je treba it vsaj 1x na teden in potem trogava vsaj 15 knjig(ic) in knjig v naš brlog. V vrtcu pravijo Izi knjižni molj :p Ne vem pa kako bo, ko jih bo morala začet sama brat...

    Zala pa, že sedaj je bolj po Gregu, bomo vidli kaj bo prinesel čas.

    Grega je predstavnik tistih, ki se mu knjige zdijo "zapravljanje časa" in se spomnim, da je bil zmožen "prebrat" debelo buklo med študijem, v pol ure(ker je bral vsako žnj stran, kljub temu pa potegnil dovolj, da je delal izpite z dobrimi ocenami). Moraš priznat, da je to tudi umetnost :p

    Tudi navodila preberem jaz, Grega pa potem naredi po moji obnovi, če seveda že kr sam ne ugane kako je treba streči stvari...ker tudi branje navodil je zapravljanje časa, a ne :p

    OdgovoriIzbriši