Nizek pritisk nizko pritiska ...

Precej hecen dan je bil (zdaj že) včeraj. Skoraj ponovitev ponedeljkovega, le da nisem spet bila pri frizerju :D Od kakšnih pol devetih do treh so pri sosedu imeli hilti in trimbliz žur v kopalnici. Ni jih zamaškov, ki bi zadušili ta zvok, in ko se je mačka ob vsem tem hrupu spravila spat, kot da se nič ne dogaja, je to bil zame znak (beri alarm), da moram nujno vsaj za kakšno uro zapustiti stanovanje. In sva ga ...

Šla sva na kosilu v La Storio, ki je spet presenetila z okusno hrano. Imajo ubijalsko jabolčno pito, ki se je vsekakor splača okusiti. Pred tem sva šla pozdravit še mojo mamo, ki je izmučena od dopoldanske delavnice, ko je morala obvladati trideset šolarjev, delala red po prostoru.

Nizek pritisk ni prav nič pripomogel k mojemu počutju. Ves dan se mi je zdelo, da me bo vsak čas začela boleti glava, a se to ni zares zgodilo, in zdajle, ko je že jutri (0:55), in sem namesto smrtno zaspana spet budna kot čuk, kot že zadnjih nekaj dni, se počutim skoraj olimpijsko in se spravljam pisat. Kaj bo čez nekaj ur, ko bo zagotovo prehitro zazvonila budilka, bom razmišljala takrat.

Mi je pa uspelo včeraj tudi nekaj novega napisati ... zadeva počasi dobiva trdnejše okostje, kar je vedno lahko samo dobro, razen če okostje ni deformirano :D ... in nekaj vrstic objavljam spodaj.

Pa lahko noč nočnim pticam in dobro jutro jutranjim.

---------------------------------------------
Na vso moč se je trudila, da bi bila pravočasno na avtobusni postaji. Sprva je zgolj hitro stopala po stopnicah proti izhodu, nato je začela preskakovati po dve, proti koncu celo po tri stopnice. Vmes je večkrat živčno ošinila uro na mobilniku, enkrat zaradi tega skorajda padla, ves čas pa je sama pri sebi ugotavljala, da je zelo malo verjetnosti, da jo bo trola počakala. Dvigalo se je pač moralo vedno pokvariti ravno takrat, ko je bilo najmanj treba, in morala je stanovati ravno v osmem nadstropju. Stekla je čez tržnico, ki je bila v neposredni bližini njenega bloka, se izogibala ljudem, ki so se drenjali pred in med stojnicami, hkrati pa ji je uspelo še divje brskati po žepih, da bi ugotovila, ali je slučajno pozabila mesečno vozovnico. In seveda jo je.