Včerajšnji večerni obisk je presegel družabna in vsa ostala pričakovanja. Prav hecno je, kako se lahko z nekaterimi ljudmi začutiš, se povežeš in ugotoviš, da čeprav se 'poznaš' že dolgo časa, nisi imel pojma, da si si z njimi bolj podoben, kot si si predstavljal.
Naredila sem svojo 'no bake' skutino torto, ki sem jo zdaj že precej izpopolnila od prve verzije pred kakšnima dvema mesecema, in ostala je samo prazna posoda, kar je za osebo, ki ji v kuhinji vse, razen najbolj osnovne kuharije, predstavlja precejšen izziv, gigantski kompliment. In če zajeten kos torte poje oseba, ki ne mara sladic, je zadovoljstvo še toliko večje.
Mate čaj, hladna verzija, je tekel v potokih. Podajali smo si guampe in se navdušeno pogovarjali o življenju, odnosih, potovanjih in vseh tistih ne nepomembnih stvareh, ki iz plitkih pogovorov vedno umanjkajo. Komaj smo se utegnili načuditi, koliko imamo skupnega, vmes pa smo se spraševali, kako to, da se nismo dobili že prej. Ampak vsaka stvar ima svoj čas, in ta pride, ko je trenutek primeren. Nič prej in nič kasneje.
Druženje se je vmes spremenilo v nastavke za skupno sodelovanje, tudi poslovno, a to na skrajno navdušenski in neprisiljen način, kar navadno prinese najboljše rezultate, in ko sta čudovita človeka ob skoraj enih zjutraj odšla domov, mi ni bilo jasno, kdaj je minilo pet ur.
Polna vtisov sem še do treh zjutraj bedela in uspela pregledati skoraj polovico svojega romana. Še nekaj uric in bom prišla skozi, potem pa je čas, da ga pošljem v svet oziroma na pot, katere cilj je, da ugleda svet, obliko, ko ga bodo bralci lahko prijeli v roke in se za nekaj časa pridružili njegovi zgodbi. Lepo je ustvarjati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar