Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 15. junij 2011

Predčasni mrk

Pri nas smo mrk imeli nekoliko predčasno, že včeraj, in kot se vam verjetno že svita, ni bil lunin, ampak Zofkin ... toliko enega renčanja in grizenja še svoj živi dan ne. Tema je začela padati po popoldanskem spancu, višek pa je dosegla nekje ob petih, ko sva se odpravili na sprehod. Prišli sva s Kocbekove točno to gledališča in niti koraka dlje. Napadala me je neprenehoma, z dvema svetlima trenutkoma, ki sta trajala točno tri minute, ko je celo prinašala žogico.

Človek se sploh ne zaveda, kako občutljiv organ je naša koža, dokler te barakuda na začopati za roko in ti s tistim veliki ostrim sprednjim mlečnim čekanom razpara del dlani. Potem je tako prekleto težko ostati miren in odločen, kot pravi Cezar, ima te, da bi jo nagačil in dal na polico, za večni mir, a to seveda ne gre tako, in zato se potrudiš in vmes malce sopihaš in si na vse kriplje prizadevaš, da njenih togotnih izpadov ne bi jemal preveč osebno. Ljudje smo znani po tem, da večino stvari jemljemo osebno, in ko ti ga pesek takole sračka, si skoraj ne moreš pomagati, da ne bi vsaj za delček sekunde pomislil: "A tako, to je zato, ker te hranim in pazim na tebe in te ob večerih čohljam po pegastem trebuščku ..."

Veterinar Rok mi je v ponedeljek rekel: "To bo pa petnajst let adrenalina." Priznam, da se je modri rek, da gram prakse odtehta tono teorije, spet izkazal kot zelo resničen. Lahko prebereš na tisoče knjig o vzgoji psov in pogledaš vse možne oddaje, ko pa se znajdeš pred mlečnimi čekani male piranje, vse tisto znanje bore malo zaleže. Le v redkokateri knjigi je napisano, kaj narediti, ko ima mala zverinica svoje nenadne napade besa, pomagati si moraš kar sam, kakor veš in znaš. Včeraj, na primer, sem se borila, da ostane cela vsaj tretja trenirka, prvi dve sta namreč že preluknjani :D

Okus včerajšnjega poloma je popravil današnji jutranji sprehod po gozdu. Celo tako sem se opogumila, da sem jo spustila s povodca. Gospodična je brez povodca veliko bolj pridna kot z njim, vsaj v gozdu, po mestu je ravno ne bi imela brez njega, da ne konča pod kakšnim avtom ... Od mene se je oddaljila največ pet metrov, potem pa je priskakljala bliže. Zdaj spi, z glavo na moji nogi, očitno nekaj sanja, ker ji telo trza, upam samo, da nima kakšne more, ki jo bo potem udejanjila na večernem sprehodu :D

2 komentarja:

  1. Ravno sem pospravila milijon drobnih papirčkov.Vsi skupaj so bili papirnata vrečka.Tudi po dveh letih nore zabave, Čikita ne odneha.Pospravi vse, kar meni ne uspe.Kaj hočeš, maltežanka ima rada red bolj na drobno.
    Luštno te je brati.:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Anita, hvala za spodbudo. Fino je vedeti, da ne pišeš samo zase, četudi že to včasih pomaga :D Ja, red postane skoraj prioriteta, tega nas je naučila že naša mačka :D

    OdgovoriIzbriši