Preišči ta spletni dnevnik

torek, 7. junij 2011

Ženska, pes in borovnice

Ob sedmih zjutraj sem se že veselo ruvala s Sophie, ker mi je sredi ulice grizla hlačnico in sva v petnajstih minutah uspeli narediti cela dva metra. Morala sem jo pripopati na tla in jo vzgojno "ugrizniti" z roko, potem pa še kakšni dve minuti držati, da se je umirila. Neverjetno, koliko energije ima ta mala žival (mala samo po velikosti, karakter ima kot bik!). Potem sve se nekako prebili do parka, nikjer nikogar, in padla je odločitev, da se tokrat v gozd odpraviva sami.

Šli sva po srčni poti in potem naokrog po gozdu, da sva ven prišli pri Meškovem studencu. V vsej uri in pol sva srečali samo enega človeka, našega triatlonca Nina Cokana, ki se ga je Sophie tako ustrašila, da je iz svojega blatnega gobčka izpustila nekakšen smešen vriskec in se mi skrila za noge, ko pa jo je hotel Nino prijazno pobožati, ga je seveda nalajala, pa še ugrizniti ga je hotela. Prijazen pes, ni kaj!

Za razliko od hoje po mestu, ki se je sploh ne veselim, ker nikakor noče hoditi vsaj približno normalno (skače mi pred nogami, če me seveda ne grize za hlačnico ali vleče kot kakšen tank), je hodila kot dušica. Kjer se je pot zožila, jo je postalo rahlo strah in je držala takšen poleg, da bi ga bil vesel vsak trener psov, ko se je pot odprla, je skakljala naokrog in skušala odvleči s sabo največje štore, kar jih je našla. Nisem bila dovolj pogumna, da bi jo spustila s povodca (nikjer ni bilo Lyre, da bi pazila nanjo, jaz pa ji čisto iskreno še ne zaupam dovolj, da bi res prišla, če bi jo poklicala), zato je ostala na vrvici, ampak je imela pet metrov manevrskega prostora, ki ga je s pridom izkoriščala. In potem sva se znašli na pravem gozdnem polju borovnic. Jaz, še tešča, sem jih začela veselo zajtrkovati, Sophie pa me je naprej debelo gledala, potem pa mi jasno nakazala, naj preneham biti sebična in dam še njej kakšno. In zobala jih je kot velika. Ko ji nisem dovolj hitro tlačila borovnic v gobček, si je z njimi postregla kar sama, zagnala se je med borovničevje in začela hlastasti, po borovnicah, listju ... Prav smešna je bila.

Tudi ko sva se priklatili iz gozda, je zelo lepo hodila še kakšnih dvesto metrov, potem pa se je protestno usedla in me začela gledati s svojimi črnimi rozinastimi očkami. In tokrat sem ji celo verjela, da je zares utrujena, zato sem jo nekaj časa nesla. Dvomim, da bi danes zjutraj bila v gozdu in jedla borovnice, če ne bi imela psa. Hvala, Sophie, ker si me primorala, da sem začela vstajati bolj zgodaj, jutra v naravi imajo svoj čar!

4 komentarji:

  1. Tc, mislim, no.... Če bi mene folk kdaj poslušal, bi bilo tole življenje toliko lepše!! Dva dni nazaj še sama nisi upala v gozd, kaj šele z zverinico :))) Sam ne se bat ko bo zdaj nekaj dni kakcala vijolično črno :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Hihi, Pix, pa še prav maš :D Glede kakcanja pa že sedaj ugotavljam, da poje izredno veliko lesa :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Hehe, kaj naj rečem ... terierja maš :P :D

    OdgovoriIzbriši
  4. Les, trakci, koščki vrečk, palčke za uho itd...hah to je vse normalna vsebina kakcev do prvega leta...;). Vse ok, dokler pride ven iz nje lol. *cough* Emi *cough*

    Če vaju zanima, v Kiku imajo tenis žogice, miniaturne za en evro, set treh, itak je to "potrošni" material lol. Ampak so uber kjut in trde, da jih težje uničijo, pa dekice za psičke po en evro...s tačkami seveda, da se ve čigave so hihi. Ker verjamem da se njeno ležišče kar naprej pere:).

    OdgovoriIzbriši