Včerajšnja pasja šola je v mojem spominu zapisana kot neznosna grenčica in vedro smole na greben mojega ponosa (malo dramatike ne škodi!). Po domače: razen da je dvakrat ubogala povelje "sem" in dejansko pritekla pred moje noge in se usedla, so vse ostale vaje bile živi poraz. Dejansko mi je nekje na polovici učne ure začelo iti na jok ... Cel teden sva doma pridno vadili in je ubogala kot urica, ko je bilo treba dati prostor, jaz pa sem stopila nekaj korakov stran, je kot bubica vztrajala in me pozorno gledala ... Včeraj pa niti enkrat sploh ni hotela dati prostora, ko pa sem jo pocukala za ovratnico, da bi ji na malo bolj odločen način povedala, da resno mislim, se je spet začel spopad z grizenjem in norenjem, da sem na koncu pol ure klečala na mrzli in mokri travi in jo skušala umiriti.
Vani je rekel, da je vmes mislil priti na poligon in jo "prištemati" namesto mene, jaz pa sem potem sama pri sebi razmišljala, zakaj je nisem vsaj pošteno "zlasala", ker imam s "prištemavanjem" moralno-etične težave. Verjetno zato, ker sem bila preveč šokirana, da sva spet imeli dejavu scene iz prvih mesecev pasje šole. Po koncu vadbe se ni dalo ugotoviti, katera od naju je bolj hin. Sophie je zaspala na zadnjem sedežu kot ubita, jaz pa sem dejansko potočila dve solzi - eno od besa in drugo od obupa. Do doma sem seveda prišla k sebi, in ko se je mala žverca zvečer stisnila k moji nogi in zaspala, je bila šolska sramota skoraj že čisto pozabljena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar