Sophijinega vlečenja sva oba imela že pošteno čez glavo. Kadar je bila v formi, in to je bilo skoraj vsak dan, se kar nisi mogel načuditi, kako lahko takšen majhen čriček tako slonovsko vleče. Nina mi je zadnjič rekla, da imam roki kot ostrostrelec, ker imam na obeh dlaneh čez celo dlan takšno trdo kožo, kot jo imajo bojda strički, ki v roki pogosto držijo puško ... le da je jaz nisem držala še nikoli (razen zračne v osnovni šoli) :D
In zadnjič, mislim, da je bilo v torek, sem jo imela res dovolj. Maja iz pasje šole mi je rekla, naj poskusim s samozatezno ovratnico. Ne vem, zakaj so se mi te kovinske ovratnice vedno zdele nekako grozne ... mogoče zato, ker so jih na oddaji animal rescue po navadi rezali z vratu kakšnega psa ... Pa sem se vseeno opogumila in jo šla kupit. Najprej seveda preveliko, potem pa sem le ubodla pravo velikost.
Sophie je malo pisano gledala, kaj ji natikam čez glavo, a že na prvem sprehodu (ven jo je peljal Vani), so se pokazale drastične spremembe. Za razliko od prejšnjih, ko je domov navadno prišel rahlo besen, ker ga je bolela roka od nenehnega cukanja, je imel čez obraz razpotegnjen nasmešek, in prva stvar, ki jo je rekel, je bila, da mora biti naslov mojega naslednjega bloga "Spočita roka ... prvi dan". A, kot lahko vidite, sta vmes minila že dva dneva. Pa nič ne de, roke so še vedno spočite, gospodična pubertetnica pa mnogo lepše hodi. Prvi in drugi dan si je poskušala z valjanjem po tleh odstraniti to grozno stvar, ki ji onemogoča hojo po njeno, a hudobnica ni hotela skočiti z vratu :D Zdaj se je že skoraj povsem navadila, da se ji ne splača več vleči, in sprehodi so postali prav balzam za roke. :D
Ni komentarjev:
Objavite komentar