Moj predragi mož ima čudovito ironičen smisel za humor. To je ena od tistih stvari, ki ga delajo prav posebnega in zaradi katerih mi je, ko sva se spoznala, takoj prirasel k srcu. In greva predvčerajšnjim zvečer skupaj na sprehod, z malo mrcino seveda. Zdaj, ko smo prestavili uro, je treba iti že ob štirih, če nočeš hoditi naokrog po trdi temi, kar niti ne bi bilo tako hudo, če ne bi Sophie nalajala prav vsake temne postave. V mraku pa je težko najti postavo, ki ne bi bila temna ...
Kakšno slabo urico sva že lomastila po odpadlem listju, ko sem opazila, da je njegov korak vedno hitrejši.
"Kam se ti mudi?" me je zanimalo.
"Nikamor," je takoj rekel.
"Si prepričan? Nekam hitro jo mahaš ..."
"Nisem takšen Crazy Walker kot ti ..."
"Kako to misliš?"
Potem je začel oponašati nekakšnega robota, ki izjemno hitro prestavlja noge in zraven izdatno maha z rokami, oči pa ima izbuljene, kot da je najmanj na norih gobah. Iz oči so mi špricnile solze. Zatorej, če kdaj v parku srečate kaj podobnega, je čisto možno, da ste naleteli na mene, in če se nekje okrog mene mota majhna belo črna kosmata kepica, ste povsem zagotovo naleteli na mene - Crazy Walkerja :D
Ni komentarjev:
Objavite komentar