Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 06. junij 2012

Pravijo, da je potrpežljivost božja mast

Ponedeljkovo norenje po poligonu je bilo skrajno zabavno in naporno. Ker se Florči nekako ni hotela igrati z mano oziroma je igralna klobasa ni zanimala, sem jo zavezala na povodec (klobaso, da ne bo pomote :D). Najprej sem tekla bolj za lastno kondicijo in jo klicala, pa je bila preveč zaposlena z vohljanjem po travi, da bi utegnila videti, kaj počnem. Če me je kdo opazoval, si je moral zagotovo misliti, da z mano ni vse čisto v redu, ampak nič ne de, ker se je moje divjanje v krogih kmalu obrestovalo. Florči je zašprintala za mano oziroma klobaso, ki je poskakovala po travi, ko pa jo je ujela (seveda sem ji pustila, da jo ujame), pa sva se še malo cukali. Svetovna je bila videti, kako se podi in tolče po klobasi s svojimi dolgimi sprednjimi nogami :D :D Komaj čakam, da zadevo ponovimo!

Njena plašnost do ljudi je za odtenek manjša. Ko nekoga vidi večkrat, se ga precej manj boji. Včeraj, recimo, je moja mama prišla tretjič na obisk, odkar je Florči pri nas, in jo je ta prišla pozdravit k vratom. Mahala je z repom in se ni kar obrnila, ko je mama počepnila, da jo poboža. Če skuša kakšen neznanec pristopiti k njej (čeprav jim vztrajno govorim, naj jo pustijo pri miru, ker je plašna, a imajo nekateri očitno sir v ušesih), se še vedno umakne, kakšen nepričakovan hrup jo tudi zna prestrašiti, da kar poskoči ... Zato na primer ne sprehodu topotam z nogami, ko hodi pred menoj na fleksiju (prvič jo je vrglo v zrak, drugič je skoraj panično pogledala nazaj, pri kakem petem topotu pa se že ni več obračala, ampak je vohljala za miškami), ali pa vlečem s čevlji po pesku, kar je tudi ne moti več.

Verjetno največji premik glede koles pa je naredila včeraj, ko sva nazaj grede s sprehoda srečali Vanija na kolesu. Ustavil se je, ona tudi, potem pa je videla, kdo je na kolesu, začela mahati z repom in končno celo previdno pristopila k njemu, da jo je lahko pobožal. Kljub kolesu, ki se jih je do zdaj skoraj na smrt bala. In potem je do doma pogledovala za vsakim kolesom, ali je slučajno Vani na njem :D :D

Najino učenje s klikerjem prav tako napreduje. Preden gremo na sprehod, se usede, jaz kliknem in jo nagradim, potem pa greva skozi vrata. Učiva se prostor, čeprav mi skuša najprej dati eno taco, pa potem še drugo, nato pa se le stegne s sprednjima tacama proti moji roki s priboljški na tleh, ampak rito ima pa pri tem obvezno zvrnjeno na stran, tako da njen prostor zaenkrat izgleda precej šlampasto :D

In včeraj, ko sva midva delala za vsakdanji kruh in pasje ter mačje brikete, sta zverini prav nemarno uživali ...





2 komentarja:

  1. Mislim, da je bilo več kot vredno delati za vsakdanji kruh in p/m brikete - zverini sta prav odlični :D (če se smem tako izrazit) :)

    OdgovoriIzbriši