Miza za pet :D

Včeraj popoldan smo se spet odpeljali proti Prekmurju. Cilka nas je sumljivo gledala, ker smo zraven vzeli tudi boks, pa še prav je imela, ker smo nazaj domov namesto treh komadov prišli kar štirje :D

Vožnja je bila relativno mirna. Joyce je vmes občasno malo začivkal, potem pa se predal bikovki, skoraj tako veliki, kot je on sam, Flor je spala kot ponavadi, jaz pa sem tokrat preventivno sedela med njima, da ne bi bilo kake hude krvi, čeprav je mali bil v boksu. Za volanom je kot vedno bil moj Vani, ki nas je varno pripeljal domov.

Mali je totalna petardica. Majhen pa tako, da se moraš nenehno ozirati po tleh, da ne stopiš nanj. Pri Metki in Rolandu se je naučil že toliko, da se na trenutke sprašujem, kaj bomo počeli v mali šoli :D Navajen je tudi na boks, kjer je pridno spančkal celo noč, čeprav so bila vratca odprta. Moram povedati, da iz psarne Amromeka nismo pripeljali samo psička, zraven smo poleg potnega lista dobili še celo vrečko opreme: ovratnico in povodec, sledni povodec, miško iz Ikee, gumijastega levčka, mehko cufko, ki bo odlična za pasjo šolo, cufko iz vrvi, hrane za en teden (če ne celo več), prenosno posodico za vodo ali hrano. Sicer nisem bila v veliko psarnah, ampak po tem, kar sem videla v Amromeki, sem dobila močan občutek, da je Cezar, ko je govoril o tem, kako pomembno je, kakšnega vzreditelja izbereš, mislil točno na ljubečo zavzetost, ki so je deležni pasji mladički pri Metki in Rolandu.

Zvečer je Florči imela napad ljubosumja, najprej mu je sunila igračo, čeprav je dobila svojo, ki je enaka kot njegova, le da je večja, potem pa je začela renčati nanj, ko je skušal splezati k njej na kavč. Igračo sem ji vzela, dobila pa je tudi eno po riti, ker se morajo "bratci" in "sestrice" v naši hiši razumeti in pika.

Prvo noč sem prespala kar na kavču. Florči je spala na svojem standardnem mestu v kotu kavča, Joyce pa v boksu, točno do petih zjutraj, ko se je prebudil, začel mahati z repkom, potem pa je šel naravno na pleničko, lulat in kakat. Nato pa se je začela nora igra, ker se je seveda zbudila tudi Florči, ki je trajala do šestih, ko sva z Joyceom šla na prvi sprehod po mestu, Florči pa je počakala doma. Mali štrumf je sam pricapljal od bloka do začetka nabrežja, potem je bil rahlo utrujen, tako da se je pustil nesti do doma za upokojence, preostanek poti nazaj domov pa je bolj ali manj tudi prehodil. Hodi strašno lepo, kar na smeh mi gre, ko ga gledam, kako drobi ob mojih nogah.

Jutranjo igro, ki je bila res mega, sem skušala fotografirati, a so rezultati žal precej megleni, ker se je vse odvijalo čisto prehitro za mojo roza trotlco :D Vseeno, čeprav vem, da se bo fotografom kolcalo, prilagam par poskusov.

In ravno zdajle, ko pišem tale blog, na moji levi spita Vani in Joyce, na moji desni pa gospodična Flor. Cilka spi na svojem boksu na balkonu, pravi, da ima tam več mira. Imam pa tudi slikovni dokaz, da občasno prekrši svoje pravilo in zaspi tudi na kavču, zraven Flor. No, čisto zraven pač ne :D