Včeraj smo se vsi, razen Cilke, ki je čuvala hišo, odpeljali proti Betnavskemu dvorcu, ne toliko zaradi razstave nemških dog, ki se je tam odvijala, pač pa zaradi srečanja z Andrejo, lastnico edinega slovenskega rodovniškega ibiškega podenka, pardon podenkice, da pridobim koristne informacije o tej pasmi iz prve roke. Naša Florči sicer ni rodovniška oz. čistokrvna, ker andaluzijski podenki za razliko od ibiških niso uradno priznani s strani mednarodne kinološke zveze, kar pa seveda še ne pomeni, da podenkoidne pasemske lastnosti zanjo ne držijo.
Izvedela sem kar nekaj zanimivih stvari ... recimo to, da njena domnevna trma, ki te zna včasih spraviti ob živce, v resnici ni čisto prava trma, ampak bolj posledica tega, da imajo podenki nekje do svojega drugega leta "zapakirane možgane", ali po domače, da živijo v svojem svetu, kar se nam kaže kot neposlušnost, trma, ignoriranje ukazov ... Njena plašnost, denimo, ni toliko posledica njene zatravmiranosti, pač pa je prirojena, prav tako kot nezaupljivost do tujcev. Andreja je rekla, da se ji Florči ne zdi prehudo prizadeta zaradi svoje preteklosti, da pač rabi še nekaj časa, da se navadi okolja. Da je precej tipični podenko, kar je vsekakor olajšanje. Tudi njeno "renčanje" na pse, ki se ji prehitro približajo, naj bi bila normalna komunikacija, da ji pač ni všeč takšen pristop, njeno lajanje in hkratno mahanje z repom pa za podenke tipično vabilo k igri. Fino je, ko ti nekdo, ki ima več izkušenj, malo pretolmači stvari, za katere nisi čisto prepričan, ali te morajo skrbeti ali ne!
Žal sem (certificirana lolika), fotoaparat pustila spati v torbici, bravo jst, tako da ni ni fotk :S
Ni komentarjev:
Objavite komentar