Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 02. december 2012

Bolniški stalež, ki to sploh ni

V četrtek zjutraj sva teščega Joycea odpeljali v Šentjur. Na "šnip šnip", glede katerega sem bila v rahlih dvomih, mogoče zato, ker je mali fantek, ampak sem se po posvetu z ljudmi, ki jim zaupam, vseeno odločila, da je to dobra odločitev. Ker sta veterinarja ravno odšla nekam ven, ga je bilo treba pustiti tam, kar pomeni zapreti v enega od žičnatih boksov in iti. Ne vem, komu je bilo bolj hudo. No, vsaj kričala nisem tako, kot je on, kot da bi ga dajali iz kože, da sem celo pot nazaj v Celje imela strašno slabo vest, da nisva počakala z njim, da veterinarja prideta nazaj.

Kmalu sem dobila klic, da je mali gotov, da je vse ok, da spi in ga lahko prideva iskat okrog enajstih. Vprašala sem, ali je bil zelo glasen in se je veterinar začel smejati. Je rekel, da ga niso pustili dolgo čakati, ker je peljal takšno sračko, da pa malo je razvajen. Malo? Razvajen? To pa že ne :D :D

Ko sva prišla ponj, je imel družbo dolgodlake oranžne muce z rumenimi očmi in strašno živahne črne labradorke, ki je čakala na sterilizacijo. Z repom je tako mahala, da sem mislila, da bo predrla tisto pločevinasto steno svojega boksa. Mali je bedel, ustrezno zalepljen, ampak me je bil vesel. Z rahlo poklapanim repkom je zamigal, ko sem odprla vrata. Med čakanjem na račun je stoje zaspal, prespal pa je tudi večino dneva. Proti večeru je že prišel malo k sebi, ko sem mu dala nekaj briketov iz roke, da preverim, če bo sploh jedel, sem skoraj ostala brez roke.

Takole pa je bil videti, ko se je zbudil po kakšnih treh urah spanja.



Naslednji dan se mu seveda ni dalo dopovedati, da bi lahko malo manj skakal, terier pač :)

In da bo pravično, še ena od Florči, ko se je skušala v kuhinji, kamor načeloma ne sme, zakamuflirati na stol, kjer navadno spi Cilka.


Ni komentarjev:

Objavite komentar