Preišči ta spletni dnevnik

torek, 30. julij 2013

Bushy, počivaj v miru :((

Glede na to, da zadnje čase bolj redko pišem blog, bi bilo sicer verjetno na mestu, da takrat, ko končno pridem zraven, napišem kaj lepega in spodbudnega, ampak današnji zapis žal ne bo te sorte. Se mi zdi pa nujno, da se takšne stvari oznanjajo, da se vidi, kaj ljudje počnejo in kako niti malo ne razmišljajo o posledicah, če se jih pa zavedajo, pa kaže na to, kako "visoko" razvita je njihova humanost. Zgodba, ki jo objavljam danes, se je zgodila pred kratkim in je skorajda identična moji zgodbi s Sophie ... kratek filmček, ki ni za tiste, ki imajo zelo rahle živce, pa nazorno prikaže, kakšno trpljenje je povezano s strupi. (zgodbo sem zapisala po pripovedovanju Davorina, ki se mu je tragedija pripetila)





TUDI DELOVNI PSI NISO IMUNI NA ČLOVEŠKO HUDOBIJO ALI KAKO JE PREHITRO ODŠEL MOJ BUSHY

Če bi vsaj malo slutil, kako se bo končal tisti dan, ko smo se s frendi odločili, da gremo na piknik s kopanjem na obalo, bi mogoče ostal doma, ampak takšnih namigov po navadi ne dobimo, vprašanje pa je tudi, če bi jih upoštevali, ker bi potem lahko vse dneve ždeli doma, da bi se izognili morebitni nesreči …

Pod kampom na Belvederu smo blizu morja našli lep prostor, kjer smo si nekaj spekli, Lixa, moja posvojenka iz zavetišča, reševalka, in Bushy, dolgodlaki prinašalec, reševalni pes v nastajanju, sta bila seveda zraven. Tudi eden od prijateljev je imel zraven svojega psa, prav tako reševalca. Preden smo nameravali oditi domov, sem z obema mrcinama šel še enkrat v vodo. Bushy je vmes izplaval in raziskoval obalo, ampak ni odšel daleč, ker mu tega nikoli nisem dovolil. Ker je bil mlad in občasno temu primerno »neumen«, sem ga imel stalno na očeh. Ko sem opazil, da nekaj vohlja po tleh, sem ga tako poklical nazaj k sebi in priplaval je nazaj v vodo. Čez kakšno minuto, dve sem videl, da mu iz nosa sili nekakšna pena. Pomislil sem, da je to od slane vode, ki jo je nekajkrat poskušal piti, zato sem ga spravil iz vode. A potem se je šele začelo … bruhanje, driska, še več pene … Nisem vedel, kaj točno se dogaja, a vedel sem, da je resno. Fantom sem rekel, da bom zaštartal proti kampu do dežurnega veterinarja, oni pa naj spravijo skupaj stvari in pridejo za mano. Eden je šel z mano in mi pomagal pri nošenju. Bushyja sem si zavihtel okrog vratu in začel teči v hrib, da čimprej pridem do pomoči zanj. Hitel sem, kolikor se je dalo, in upal, da se bo dobro končalo. A Bushyjevo stanje se je slabšalo … Par z majhnim psom, ki sem ga srečal na poti, me je spremljal do vrha, pomagal mi je s klici okoliškim veterinarjem, pa mu ne bi bilo treba.

Kakšne pol ure sem rabil do vrha, bil sem izčrpan od vročine in izmučen, tudi zaradi Bushyjeve teže (okrog 30 kg). Končno sem stal pred veterinarjevo hišo, a ga seveda ni bilo tam. Bushy je bil v krčih, bruhanje in driska nista ponehala. Opazil sem cev za vodo na dvorišču veterinarske postaje in stekel tja, da ohladim psa, kot so nas učili na tečaju za reševalce … treba je zožiti žile, zmanjšati pretok krvi, umiriti utrip … njegove sluznice so postajale blede, bil je vedno bolj neodziven … Moral sem ohladiti tudi sebe, zato sem se polil z vodo iz cevi. Iz hiše je stopila ženska in začela tuliti name, ali sem se prišel tuširat na njihov vrt in kako si drznem kar vzeti vodo, ne da bi vprašal.

»Gospa,« sem ji rekel, »nujno je, a ne vidite, da pes umira?«
Ženska je zavila z očmi in siknila: »A mislite, da je to prvi pes, ki tule umira in se trese?«
Lahko bi ji povedal marsikaj, za začetek to, kaj si mislim o primerkih, kakršen je ona, a sem imel pomembnejše opravke ...

Veterinarja nismo dočakali, niti ga nismo pretirano dolgo čakali, ker smo tako samo izgubljali dragoceni čas. S kolegi smo se odločili, da se kar najhitreje odpeljemo proti domu. Ustavili smo se na Ravbarkomandi, skočil sem po pol litra mleka, da bi ga dal piti Bushyju, a ubogi revež ni zmogel narediti niti požirka, jezik ga ni ubogal, tudi požirati ni mogel več. Dali smo ga iz avta na šotorskem krilu, kjer je ležal, polulal se je in kmalu zatem mu je odpovedalo srce … Nagonsko sem ga začel oživljati, 15/2, kakor so nas učili, s kolegom reševalcem sva se izmenjevala in izvajala oživljanje več kot 10 minut. Potem sva se bila prisiljena ustaviti in si priznati, da je Bushy podlegel. Razjokal sem se kot mali otrok in nisem bil edini. Zavil sem ga v šotorsko krilo, ga dvignil v naročje in se usedel v avto. Tako sem ga držal vse do doma. Drugače mu nisem mogel več pomagati.

Billy King, po domače Bushy, moj črni bučman je bil star komaj eno leto in tri mesece. Čez mesec ali dva bi bil pripravljen za svoj prvi izpit za reševalnega psa. Šolal sem ga, odkar sem ga dva meseca starega pripeljal domov. Vanj sem vložil ogromno svojega prostega časa, veliko truda, denarja in potrpežljivosti. In to z veseljem, saj je bil pes z neverjetnim potencialom, s strašno voljo za delo in učenje. Verjetno bi lahko marsikomu rešil življenje, sodeloval v marsikateri reševalni akciji, a je žal moral prehitro na drugo stran mavrice …

Svinjarija, ki se je zgodila, je spet znova potrdila, da si nekateri ljudje zaslužijo to ime, nekateri pa niti kakšnega živalskega vzdevka ne, ker bi to bila kvečjemu žalitev za tisto žival … In svinjsko je, da kljub znanju ne moreš narediti ničesar … da si nemočen. Ko sem govoril z veterinarjem, je ta rekel, da bi Bushyjeve simptome lahko pripisali tudi preveliki količini popite slane vode, ampak spiti bi jo moral skoraj pet litrov. To pa je bilo nemogoče, ker je bil ves čas ob meni in ni imel priložnosti polokati toliko vode … Druga opcija je, da je požrl strup, ki je ležal tam, raje ne razmišljam, za koga … Ne bom razlagal, kaj bi naredil tistemu, ki je bil takšen »frajer«, da ga je pustil tam, ampak lahko mi verjamete, da se mu ne bi zgodilo čisto nič lepega! Nastavljati strup v naravi, kjer lahko nanj nabaše kdorkoli, je neodgovorno in barbarsko!

Dejstvo je, da mojega Bushyja ni več, in s tem se pač moram sprijazniti. Ne morem pa se sprijazniti s hudobijo, ki smo je sposobni kot domnevno najbolj razvita rasa. Tega ne morem razumeti, ravno tako kot ne morem zavrteti časa nazaj in spremeniti tega, kar se je zgodilo. Lahko pa povem to zgodbo, v upanju, da bo zaradi tega umrla kakšna nedolžna pasja duša manj! Dragi moj Bushy, počivaj v miru!

25 komentarjev:

  1. joj, groza. Sožalje lastniku :(

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. ČIM PREJ "OZNANIT" TO VETERINARSKO POSTAJO. NAJ SE LASTNIK, VETERINAR POGOVORI Z NJO. VSAK ČLOVEK JE UNIKAT, PRAV TAKO JE VSAKA ŽIVAL; NI PES SAMO PES, PA MUCA SAMO MUCA. KDOR JE SPOSOBEN EMPATIJE DO ŽIVALI TO ŽE ZDAVNAJ VE. TIPI PA KOT JE TA, PA ZVERINA, ŠTELJO JURINČIČ IZ BORŠTA TEGA NE BODO NIKDAR ZAČUTILI-REVE !

      Izbriši
  2. clovestvo je ocitno slo po slabem :( ne morem verjet.
    Iskreno upam, da je to zgodbo prijavil policiji!!! Strup na plazi res ni majhna stvar, kaj ce bi to pojedel kaksen otrok?
    (ne da se mi zdi zgodba manj grozna, ker je slo za psa; ampak mislim, da bo policija prej reagirala, ce je v nevarnosti tudi kaksen otrok...)

    OdgovoriIzbriši
  3. :( Pa bi veterinar sploh lahko kakorkoli pomagal?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ines, moji Sophie, ki je očitno požrla isti strup, ni mogel čisto nič, pa smo bili čez 20 minut tam. Je tudi rekel, da je velika verjetnost, da bi bila invalid, če bi ji slučajno uspelo, ampak ni imela šanse sploh. To so navadno živčni strupi, ki povzročajo hude notranje krvavitve in delujejo na ves živčni sistem, groza, skratka ...

      Izbriši
  4. Sploh ne vem kaj naj rečem, solze, ki so jih polne moje oči mi pa še dodatno otežujejo pisanje teh vrstic. Itak pa ni besed s katerimi bi lahko opisala to barbarsko početje in ni besed s katerimi bi lahko potolažila tebe, ki si moral to podoživeti. Držži se.

    OdgovoriIzbriši
  5. Moje sožalje. Tudi naš kuža- labradorec je požrl strup, pa sploh nismo vedeli kje, kako (očitno mu ga je nastavil kak škodoželjnež) in kakšen strup, ker nas ni bilo doma, pes pa je bil tačas v ogradi.. Začel se je peniti, tresti, krčiti, nekontrolirano odvajati blato..Pa imamo do najbližjega veterinarja pol ure. A se je srečno končalo- dobil je infuzijo in vso potrebno oskrbo. Imeli smo srečo, smo pa bili še 3 dni v strahu, da mu ne bi odpovedale ledvice.

    OdgovoriIzbriši
  6. Brez besed...in z očmi polnih solz.... človek je najhujša zver na svetu.... Ni pravične kazni za takšne sadiste!!! :'( Bushy....počivaj v miru....naj ti bo lepo na drugi strani mavrice med pasjimi prijatelji.

    OdgovoriIzbriši
  7. Sožalje lastniku, Bushiyu pa vse lepo v mavrici in upam, da čas pred odhodom ni bil preveč boleč.
    Res mi je iskreno žal, da smo ljudje postali tako izprijeni in v samem bistvu tako zmeličene duše. Res mi je žal :(

    OdgovoriIzbriši
  8. sožalje...vedno me pretresejo take zgodbe...

    OdgovoriIzbriši
  9. Zivjo,
    bere se kot grozljivka ali detektivka, a moj um mi nenehno postavlja vprasanje: kaj je bilo s strupom? Kako se zgodba 'konca' oz. nadaljuje?

    Je kaj vec znanega o teh strupih? Je slo za podganji strup (kaj je delal na plazi?)? Strup za kako vecjo zival? Se je v katerem izmed teh primerov naredila "avtopsija"? Lp,A

    OdgovoriIzbriši
  10. sožalje ... nam so v Vrhu nad Laškim tako zastrupili dva psa(Zorota in Tara)...:((((. Bushyu pa spokojno in mirno pot...

    OdgovoriIzbriši
  11. Bushy,naj ti bo lepo v pasjih nebesih!
    Brez besed...sozalje :((

    OdgovoriIzbriši
  12. svinje jedne,ogabni pofukeki narave

    OdgovoriIzbriši
  13. Normalen človek ob tem nima besed.V tem trenutku,ko sem tole brala,sem jezna,solzna in ne morem verjeti,da je kaj takega mogoče.Včasih se sprašujem,če sem jaz normalna,ker so zame to živa bitja z velikim srcem,ki jim moramo pomagati,jih imeti radi,kakor imajo oni nas.Od ljubitelja živali sem izvedela,da bi tudi moj sosed najraje zastrupil moja dva psa.Naredila sem napako,ker takrat tega nisem prijavila.K sreči je sedaj mir,ker je sosed star že preko 80 in delno pokreten ,ampak to ni opravičilo in majhen strah še zmaraj obstaja.Bushy je sedaj pripotoval v svet,kjer ni zlobnih ljudi,trpljenja,...

    OdgovoriIzbriši
  14. Žalostno :(
    Moja Nala je lani poginila na podoben način. Za prvega maja je splavala čez "reko" takoj zraven našega atrija, k hišam, ki nimajo ograj, imajo pa kupe komposta na razpolago vsem požrešnim psom. Ko je pobegnila čez vodo je še ponosno pogledala proti meni češ, grem na žur, hi hi hi, pa sem te. In je šla. nazaj je prišla čez dve uri, se veselo oblizovala, da mi ne bi doma podriskala stanovanja, sem jo zaprla na atrij, kjer je sicer preživela ure in ure poležavajoč na soncu. Tam je imela senco, vodo, skratka mislila sem si, čisto fino ji bo, ko mene ne bo doma. Potem sem z dojenčkom šla na obisk k mami. Ko sva prišla nazaj so bila vrata atrija odprta, Nale nikjer, v kotu pri vratih (na soncu) pa zelena driska. Vedela sem da je nekaj narobe, ampak kaj? In kmalu mi pozvoni sosed, ter razloži da je psica pri veterinarju, da je ležala na soncu in s tresla, da je imela vročinsko kap in take. In jaz sem najslabši lastnik na svetu, ki svojega psa pustim na soncu in grem. To mi je govoril njegov pogled. No, seveda sem šla takoj k veterinarju, ampak že takoj mi ni bilo jasno kaj je Nala delala na soncu, če ima zraven senco. Dovolj sence. Pri veterinarju je bila Nala neodzivna, tresla se je, da jo je kar metalo, da se je grizla v jezik, boga je sopla in ležala v boksu in nič nisem mogla narediti drugega, kot da sem bila z njo. Ker sem imela s sabo dojenčka in je bil sobotni večer, sva morala oditi. Veterinar je bil optimističen, da je siguren da bo okrevala, tudi on je še zmeraj tupil da je vročinska kap. Ponoči dobim obvestilo, da je poginila. V poendeljek, ko so bile uradne ure, sem prišla k veterinarju in mu povedala da to sigurno ni vročinska kap, da sem našla na internetu podatke kako strupen je kompost, sploh po obilnem dežju, ko posije sonce in začne vse plesneti in gniti. In takrat je rekel,d a je bilo tudi njemu čudno, ker je imela tak sivo-zelen smrdeč drekec in ker tisto kar je dobila za znižanje temperature ni prijelo.
    Katastrofa. Bog ve kaj je moja požrešna trapa požrla v kompostu, bog ve. Poginila je, stara skoraj 8 let, skupaj sva dali čez ogromno lepega in grdega, razen par problemov z disciplino (ki so bili moji problemi), je bila popoln pes. In vse kar imam je beden občutek, da sem jo pustila na cedilu.

    OdgovoriIzbriši
  15. Groza ... kako so ljudlje lahko kruti in ne usmiljeni ... naj oni požrejo tak strup če so takšni junaki ... :(((( sožalje in R.I.P. Billy King oz. Bushy :((((

    OdgovoriIzbriši
  16. Človek preprosto ne more verjeti kakšni iztrebki od ljudi živijo na tem svetu.Sam imam tri kužke in si ne predstavljam, da se mi zgodi kaj takega, še manj pa si ne predstavljam kaj bi naredil s takim človekom (revo), če bi ga dobil!!!! Tega je zmer več in res bo treba začeti bolj gledati in iskati te bolane, ničvredne iztrebke od ljudi in jim soditi sami!!!!!!!!!!!!!!

    OdgovoriIzbriši
  17. Davorin, moje sozalje!Moji psi umirajo od starosti, zato nimam takih grozljivih izkusenj, vendar si lahko predstavljam, kako je, ko izgubis najdragocenejsega prijatelja ...Pa na tako grozljiv nacin!Verjamem v Karmo, what goes around, comes around, zato bodi preprican, da bodo ti ljudje se dobili svoje, prej ali kasneje.

    OdgovoriIzbriši
  18. Groza, solze mi kar lijejo pa Bushyja sploh nisem poznala. Sploh ne smem pomisliti, da bi se kaj takega zgodilo mojima dvema pikcema. Tistemu, ki je strup nastavil, bi mu ga najraje nabulala v usta, da bi videl kako je to, baraba.

    OdgovoriIzbriši
  19. bushy potrebuje bushya II..nekateri spletemo tako močno vez z našimi psmi,da smo dejansko pripravljeni na vse,da ga zaščitimo,tudi oni so pripravljeni narediti vse za nas,imajo nas neizmerno radi in so nam zvesti..njihova predanost je neverjetna..bushy potrebuje bushy-a II,da mu boš lahko dal tisto predanost in ljubezen ki si jo dajal njemu in ti bo on dal še naprej tisto,za kar mu je enostavno zmanjkalo časa...imel je kratko ampak lepo pasje življenje,naj počiva v miru...Tisti pa,ki mogoče bere nas..mučitelj,bog si ga vedi česa še,kje imaš obraz,kako lahko zvečer zaspiš,pomisli,kako taka smrt boli.

    OdgovoriIzbriši
  20. Žalostna zgodba,sploh ne morem gledat posnetka do konca.Največje pošasti tega sveta je človek in ta bo uničil samega sebe.Naj se posušijo roke tistemu, ki kakorkoli škodi nič sluteči katerikoli živali.Sama sem ljubiteljica le teh in kadarkoli naletim na onemoglo žival ji pomagam,kajti v nasprotnem primeru bi se počutila prazno in ničvredno.Kdaj se bodo ljudje zavedali , da smo samo le del te zemlje in kdaj bodo čutili povezanost med vsemi živimi bitji tega sveta .Verjetno nikoli.Mar ni lepo živeti z vrednotami,ki te zapolnujejo.Davorini želim čim lažjo pot do prebolevanaja izgube prijatelja.Mogoče nasvet,naj si posvoji enega revčka iz kakega zavetišča,prav tako dobi tam lepega in zvestega .Tudi sama imam belo ovčarko in čakam še na posvojenko ib azila smrti v bihaču. Občutek je prečudovit , da lahko komu pomagaš.Srečno...

    OdgovoriIzbriši
  21. Res nas je strah teh reči, naša je kot sesalc po tleh. Sočustvujemo za Bushy-ja :(

    OdgovoriIzbriši
  22. Saj ne vem ali sem bolj jezna ali bolj žalostna takih zgodbah. Vsekakor oboje. Kako lahko taki izmečki spijo?
    Iskreno sožalje Bushyjevemu prijatelju :((, Bushyju pa srečno pot čez mavrico tja, kjer ni človeške hudobije.

    OdgovoriIzbriši
  23. Zelo mi je hudo ob tvoji izgubi in ker Bushy ne bo imel cudovitega zivljenja ki bi si ga zasluzil! Iskreno socustvujem!
    Imam pa eno vprasanje, pa naj takoj zelo resno poudarim, da ne zelim razzaliti lastnika ali kogarkoli, ki je prebral tole zgodbo. Ali je veterinar izključil anafilaktični šok zaradi pika žuželke, oziroma, ali ste izključili ugriz kače (imajo živčne strupe, npr gad, ki je zelo razširjena vrsta http://www.reptiles-nest.com/viperaberus)? To me resno zanima. Tudi sama sem se šolala za vodnika resevalnega psa in zelo dobro razumem kaj pomeni delati s spom in kako zelo smo navezani nanje. Ko sem brala napisano me je med drugim presinilo zgoraj postavljeno vprasanje. Ker, mogoče pa svet ni tako zelo grd....Upam vsaj, in sem vecni optimist.
    Katarina

    OdgovoriIzbriši