Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 17. november 2013

Zgodnje nedeljski sprehod v megli

Danes sem se z mrcinama ob sedmih odpravila na sprehod. Mesto je še spalo, prvega sprehajalca sva srečali šele za Savinjo, a še tisti je bil bolj izjema kot pravilo. Nič čudnega, če sem iskrena, saj je bila megla tako gosta, da več kot konice svojega nosu niti nisi videl.

Florči je morala raziskati vse kupe zemlje na poti, ki jih zadnje čase res ne manjka, saj je pot do bazena v bistvu gradbišče. In seveda ni lepšega kot broditi po vlažni zemlji! Joyce svojo "sestrico" posnema skoraj v vsem, še posebej v neumnostih, zato ji je tesno sledil in njegova bela dlaka je kmalu postala rjava. To pa tako ali tako ni nič novega, kajti sprehod, s katerega se ne vrneš umazan najmanj do vratu, sploh ni pravi sprehod!

Malo naprej od špice je iz megle proti nam priplaval čisto pravi labod. Ustavili smo se in se nekaj trenutkov opazovali. Florči se je odločala, ali naj zaštarta proti njemu, pa ni bila čisto prepričana, ker je vendarle bil precej večji od račk, Joyce je zabodeno gledal vanj in ni vedel, kaj naj si misli.

Prvega pasjega kolega smo srečali še malce naprej. Stal je na zgornji poti in gledal proti nam. Gospodarica mu je rekla, naj ostane tam, ampak naš Joyce se odločil, da ga gre od blizu pogledat. In ker je tudi on, Blisk po imenu, še mladič, sta se takoj zapletla v dirko, kdo bo hitrejši, ki je Joyce ni pozabil začiniti s svojim terierskim krakanjem, da bi ja deloval čim bolj strašljivo. S Flor sva nadaljevali pot, zato je mali kmalu pritekel za nama, zadovoljen, ker si je dal malce duška.

Obrnili smo pri kandelabru, tako kot vsako jutro, po nekaj metrih se je iz megle spet prikazal Blisk. Joyce je zdirjal k njemu na drugo rundo preganjanja čez drn in strn, vmes sta morala nujno zaviti do Savinje, ker je bila žeja že čisto prehuda, Blisk, približno trikrat večji od Joycea, je stal v vodi in pil, Joyce je seveda moral že zaplavati. Florči, privezana, kot se za begosumnega podenca na področju, polnem srn, rac in zajcev spodobi, je njuno početje spremljala z glasnim skandiranjem (beri razburjenim lajanjem). Dokler nisva z Bliskovo gospodarico privezali obeh pubertetnikov, seveda nista niti pomišljala, da bi prenehala z divjanjem.

Prepričana sem bila, da bo mali padel v komo, ko bomo prišli domov, ampak sem se pošteno uštela. Takoj po izdatnem pranju tačk in v Joyceovem primeru kar celega psa, sta oba imela še več kot dovolj energije za ruvanje!

Kdo bo koga?

Cilka je vstopila v kuhinjo

Florči pozorno čaka Joycea ... če bi si slučajno upal nazaj na comforta

Ni komentarjev:

Objava komentarja