Zanimiv pojav. Vedno začnem ponovno pisati tisti dan, ko imam cel dan totalno gužvo. Včeraj, na primer, ko ves dan nisem točno vedela, kaj naj sama s sabo, in sem dejansko imela ljubi čas, da ure in ure preživim ob pisanju, mi niti slučajno ni uspelo napisati enega samega stavka. Danes seveda druga zgodba. Po desetih urah lektoriranja nenadoma grozna želja po pisanju. Kljub rdečim in pekočim očem, kljub že nekoliko otrplim prstom. Kaj čmo, treba je izkoristiti priložnost :)) Spodaj nekaj kratkega. Novejšega.
-------------
Zgrabil me je neopisljivo močan gon, da ga moram še isti trenutek priklicati na telefon in mu pojasniti, da ni tako, kot izgleda na prvi pogled. Zaprla sem se v prazno spalnico. Moje dihanje je odmevalo med golimi stenami. Zdelo se mi je, da je minila cela večnost, preden se je veza vzpostavila. The number is not available at the moment. Please, try again later. Poskusila sem še enkrat. Je to že bilo later? Očitno ne.
Zakaj pa misliš, da si pisatelji vedno izbiramo totalno moteča, naporna in dolgovezna dela? Svoje najboljše mladostne romane osebno sem napisala na ponedeljkove popoldneve srednje šole, ko smo imeli tri ure skupaj teorijo studijske osvetlitve še iz socialističnih časov. Če nimaš cel dan nič počet, ne bo nič z navdihom. Navdih rabi komolčenje :D Če cel dan nosiš pošto po blokih pri minus petnajst, boš ideje kar levila :D
OdgovoriIzbrišiViš, fajn je, ko nekdo točno ve, o čem govoriš :D Ko sem še pisala doktorat, sem komaj čakala večer, da sem lahko pisala nekaj drugega, čeprav sem že komaj živela od celodnevnega ekraniziranja :) Tak je ...
OdgovoriIzbriši