Danes na hitro en odstavek iz enega od zadnjih napisanih poglavij. Ni časa. Začel se je praznični sejem v Celju. Dve hišici. Delo. Mraz. Na koncu pa vseeno zadovoljstvo. Pridite kaj pogledat :))


Kmalu po tistem sta prišla še delavca. Nadaljevala sta včeraj začeto delo, midva pa sva vsak s svojo smetišnico nalagala omet in koščke opeke v vedra in jih nosila dol v kontejner. Zvečer, ko sva spet ostala sama, je stanovanje vsaj približno spet izgledalo kot dom. Po parketu, ki je kazal, da je v zadnjih dneh pretrpel marsikaj, so se kljub temu, da sva vsaj trikrat vse pomila, še vedno vlekle svetlosive lise lepljivega prahu, ki je bil trdovraten kot sam vrag. A vsaj nisem bil več sam in me tiste lise zato sploh niso motile. Njo so. Jutri bom morala vse pobrisati še enkrat, je ugotovila, ko so se tla posušila. Jutri pridejo kitat in belit stene, sem jo spomnil. Ah, ja, je zamišljeno rekla. Bila je tu, tega nisem mogel zanikati, a hkrati je bila nekje drugje. Nisem vedel, kaj točno bi moral storiti, da bi se to spremenilo. Si v redu? sem jo previdno vprašal. Skomignila je z rameni. Jasno mi je bilo, da ni, a nisem vedel, kako naj izvem, kar me v resnici zanima. Spoznal sem, da se sploh ne znam pogovarjati z njo. Mogoče se nikoli nisem znal.