Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 20. december 2010

Danes zjutraj me je pričakal Dušanov mejl. Težko pričakovani. Včeraj sem mu poslala v branje zadnje poglavje drugega dela romana. V poglavju se skrita ljubimca z vlakom vračata nazaj v svoje življenje. Pravi, naj pišem bolj gosto, naj si vzamem širši lok, naj ne hitim in naj si vzamem čas ter opišem vse. Rekel je tudi, da lahko na tem poglavju roman stoji ali pade. Prav zanima me, kakšna bo končna struktura romana v resnici. Imam občutek, da sploh ne bo takšna, kot je sedaj. Ustvarjanje je res zanimiv proces. Nekaj zgradiš, izoblikuješ domala iz nič, spet podreš, preoblikuješ, dodajaš, odvzemaš ...

Za občutek tokrat uvod v omenjeno poglavje:

Na pot sem odšel popolnoma miren in sproščen, brez kakršnih koli pričakovanj in nenavadnih stremljenj, na dan odhoda pa sem se prebudil popolnoma poten in do skrajnosti razrvan. Če sem se večer prej še lahko toliko kontroliral, da sem se pretvarjal, kako se bo vse odvilo natanko v pravo smer, in si delal utvare, da lahko celo vplivam na izid, sem zdaj moral priznati, da sem povsem izgubljen. Toliko, kot je moški sploh lahko izgubljen zaradi ženske.

Ni komentarjev:

Objava komentarja