Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 22. december 2010

December je in počutim se radodarno ...

... zato spet objavljam daljši odlomek, in sicer gre za nadaljevanje iz poglavja od včeraj. :))
Trenutno ob večerih, če še lahko držim odprte oči, berem Ferijev roman Ločil bom peno od valov. Počasi padam notri, na začetku se mi je zatikalo, pa še nisem čisto ugotovila zakaj. Čisto mogoče je, da sem bila samo preutrujena za branje in nič drugega.

Pridni bit!

--------------------------
     Dobri dve uri je trajalo, da sva se prebila skozi vse pesmi, in ves čas sem bil v sebi prav nesramno zadovoljen, da bom prav jaz tisti, ki bo imel čast izdati zbirko tako sijajni osebi. Sijajni, da, to je bil pravi izraz za bitje, ki je sedelo ob meni v moji najljubši čajnici in naredilo to torkovo dopoldne sončno kljub do kosti prodirajočemu vetru in nepredušnim oblakom zunaj. Z nezlaganim zanimanjem je srkala predloge, ki sem jih sprva le strahoma spravljal na plano. Skrbelo me je, kako bo sprejela sicer dobronamerne sugestije – nisem ji namreč želel dajati občutka, da ji kaj vsiljujem –, pa sem se kmalu potolažil, ko sem uvidel, da je moji skromni nasveti niti malo ne ogrožajo ali ponižujejo. Čeprav sem se močno trudil, da bi iz govorice njenega mikavnega telesa razbral kakršen koli znak, da je kaj narobe, mi ga ni uspelo najti. Sedela je obrnjena proti meni, prekrižani nogi sta bili usmerjeni proti mojemu stolu in roki sta ji sproščeno počivali na mizi.
     [...]
     Plačal sem oba čaja, ji pomagal obleči plašč in ji pri izhodu iz čajnice pridržal vrata. Vreme je še vedno bilo porazno, zato med potjo do mojega bloka nisva veliko govorila. Surov novembrski veter je nepopustljivo divjal naravnost proti nama in onemogočal vsaj približno dostojen razgovor. Kar najhitreje sem odklenil vhodna vrata v stavbo in jo spustil v zavetje brezvetrja. Brrrr, se je stresla, ko sva stala v hodniku in čakala na dvigalo, ki ga nekam sumljivo dolgo ni bilo v pritličje. Močno sem upal, da se ni spet pokvarilo, nisem ji hotel privoščiti pešačenja v sedmo nadstropje. Obljubim, da je pri meni bolj toplo kot zunaj, sem se pošalil. Zaprepadeno me je pogledala in se nasmehnila. Bolje, da je res, je zapretila in me sunila v ramo. Čisto preveč časa je že minilo, odkar je to naredila nazadnje in četudi me je zadela ravno v živec, bi ji takoj spet pustil, da me trešči še enkrat.

2 komentarja: