Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 13. december 2010

Enkrat je treba začeti ...

Oče me je pravkar sprovociral, naj začnem sproti objavljati. In sem si rekla, zakaj pa ne. Že nekaj časa sem sicer razmišljala o tem, da bi odprla svoj blog. Pa sem ga, naposled!

Pišem. Že od nekdaj. In se še vedno učim, seveda. Trenutno obiskujem literarno šolo. Dušan, moj mentor, je super! Najbolj mi je všeč to, da je iskren in ne okoliša. To namreč potrebuješ, če se hočeš kaj naučiti. Da ti nekdo zares pove, kje si, in da ti pomaga tja, kamor hočeš priti. Vmes je seveda še ogromno trdega dela, kjer si lahko in si moraš pomagati čisto sam, včasih celo solz, tudi preklinjanja, če res ne gre, dnevov, ko razmišljaš o tem, da bi prenehal, ker je pretežko, in tistih, ko se zdi, da zdaj pa končno obvladaš. In tako sem hvaležna za vse to!

Naša zadnja domača naloga je bila, da napišemo literarno pismo. Ni važno komu, kdo in zakaj, samo da je. Nastalo je tole:

Najdražji!

Danes zjutraj me je prebudil poštar s paketom. Sprva sem bila nekoliko nejevoljna, ker sem včeraj šla res pozno spat, a je moje razpoloženje takoj poskočilo, ko sem ugotovila, da je od tebe. Z največjim užitkom sem pozajtrkovala rogljičke, ki si mi jih poslal, vrtnica pa mi še vedno dela dišečo družbo. Kje ti je uspelo najti tako temno rdeče vrtnice?!

Žal mi je, da sem zadnjič morala tako hitro oditi. Z največjim veseljem bi še ostala, debata o sodobni kratki prozi je bila zares na zavidljivem nivoju. Malo mi je sicer šel na živce tisti ostareli pisatelj – kakor da je on edini, ki kaj ve o literaturi. Rada bi ti povedala, da si čudovito vodil vse skupaj in da sem kar sijala od ponosa, ko sem te gledala iz občinstva. Res veš, o čem govoriš, in samo želim si lahko, da bom enkrat tudi jaz toliko vedela o neki temi!

Tu v Celju je totalen dolgčas. Čeprav je minilo šele nekaj dni, odkar sva bila nazadnje skupaj, se mi zdi, da tukaj ždim že celo večnost. Mama mi ne da miru. Rečem ji, da se grem učit, pa mi že čez deset minut trka na vrata in me sprašuje, če bom čaj in piškote. Pogrešam najine pogovore, najina skupna branja – jaz gola v tvojem naročju s knjigo v rokah, tvoj glas, ki bere Moderato cantabile ... Komaj čakam, da bo konec teh bedastih študijskih počitnic in da pridem nazaj v Ljubljano. Nazaj k tebi.

Si že uspel kaj razmisliti o mojem predlogu, da poiščeva stanovanje zame? Da se ne bova več rabila skrivati pred mojimi cimrami ... Nočem pritiskati, a sem včeraj malo brskala po internetu, da vidim, kakšna je situacija na trgu. Mislim, če boš seveda za, da ne bo nobenih težav. Kar nekaj garsonjer se oddaja.

Super bi bilo, če bi za vikend lahko prišel v Celje. Vem, da ne moreš kar tako zginiti za dva dni, a če le najdeš način ... Starši grejo na smučanje in hišo lahko imava čisto zase. Se še spomniš, ko sem ti pravila, da imamo savno? Sporoči mi čim prej, če ti bo zneslo.

Aja, pa še to, skoraj bi pozabila – mi lahko prosim še enkrat pošlješ seznam izpitne literature za izpit Zgodovina romana I? Pomotoma sem ga zbrisala, jutri pa imam namen iti v knjižnico. Že zdaj mi je hecno, ko si predstavljam, kako bom z ostalimi čakala pred tvojim kabinetom in kako boš potem prišel ven ves resen in uraden, me poklical po imenu in priimku, kakor vse ostale ...

Ljubim te, dragi moj profesor, sicer pa to že tako veš!

xoxoxo
Tvoja vdana študentka
Ela

6 komentarjev:

  1. ;)oh, to je pa res super poteza...z veseljem ga bom prebirala.

    srečno Andreja...kamorkoli te nese :)

    Tinka

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala obema. Spodbuda vedno dobro dene, sploh takrat, ko se pisanje ustavi :S Ampak potem vedno znova spet steče ...

    OdgovoriIzbriši
  3. Mi bo tokrat uspelo?.... Yes! Komentar pribit na tvoj oglasni zid :p
    Hm, zakaj, ko berem tvojo prozo, se vedno mrščim in vedno bolj sključujem :)) ? Kot bi imela resnično intimen vpogled v nekogar sladke umazane male skrivnosti? Haha, najbrž, ker ti uspe pisati tako življenjsko... Saj me poznaš - meni nekje na pol poti zmanjka živcev in nad tiste, ki me jezijo, pošljem zmaje in tiskarske škrate :P

    OdgovoriIzbriši
  4. He, he, Pix, ne ga sekat :D Lepo ravno sedet in brat! Pa nč zmajev (ker sem že sama :D zmaj), tiskarski škrati pa so tako ali tako strogo prepovedani!

    OdgovoriIzbriši