Odločila sem se, da za vse tiste zelo radovedne objavim en daljši odlomek. Poglavje, iz katerega je, je trenutno še neuvrščeno, kar pomeni, da še nisem čisto prepričana kam in če sploh ga bom vtaknil. A se zato nisem nič manj trudila, ko sem ga pisala. Uživajte v branju! Če boste pa hudo trpeli, mi pa prosim sporočite :)
-----------------------------
Hladen veter je mršil odpadlo jesensko listje po sivkastih mariborskih ulicah, gosti oblaki so se protestno grbančili po umazanem novembrskem nebu. Za trenutek me je spet obšla neprijetna slutnja, da me nekdo zasleduje. Previdno sem se ozrla čez ramo, a za mano ni bilo nikogar, ki bi bil zares sumljiv. Le mlada ženska je ponosno potiskala pred sabo športni otroški voziček z velikimi kolesi in se ljubeče pogovarjala s štručko, ki je ležala skrita nekje pod toplimi odejami. Pogledala sem na uro. Dogovorjena sva bila šele čez petnajst minut. Ni mi bilo treba tako hiteti. Upočasnila sem korak in si popravila naramnico torbice, ki mi je začela lesti z rame.
[...]
Kljub temu da sem zdaj hodila počasneje, sem pred čajnico obstala deset minut prezgodaj. Vseeno sem vstopila. Razmere zunaj so bile čisto preveč brutalne za kakršno koli nenujno postavanje na prostem. Zagledala sem ga za mizo v kotu, kjer sva enkrat že sedela. Takrat je mizo krstil za najino. Zatopljen v časopis me ni opazil, dokler nisem stala čisto pred njim. Šele nato je dvignil glavo. Zenice so se mu vidno razširile in na ustnicah mu je zaigral zadovoljni nasmešek. Si že tu? sem vprašala namesto običajnega pozdrava. Sem, je rekel, nisem hotel zamuditi. Kotička ustnic sta se mi privzdignila. Njegovo kavalirstvo me je vedno znova metalo iz tira. Vstal je, da mi odmakne stol, a sem ga nenamerno prehitela. Nekoliko razočarano je povesil roki, ki sta bili v popolni pripravljenosti, da zgrabita naslonjalo stola in ga povlečeta stran od mize, a vseeno stoje počakal, da sem se usedla.
[...]
Ravno takrat je shirana punca z ravnimi štrenastimi lasmi v mišji barvi, ki ne bi mogla bolj očitno kazati, kako močno odveč ji je delo v lokalu, prinesla moj čaj. Nerodno ga je odložila predme, da se je vroča voda razlila čez rob skodelice in izdatno zmočila prtiček na krožničku. V normalnih okoliščinah bi ji v zvezi s tem povedala par krepkih, a sem na njeno srečo imela bolj pomembne opravke. Urednik je pronicljivo zaznal mojo nejevoljo in me pomirjevalno potrepljal po roki, ki mi je obležala na mizi. Nato je svoj stol povlekel bližje k mojemu, da si nisva več sedela drug nasproti drugega in da so krace poleg mojih pesmi postale bolj razločne in skorajda berljive.
oh...fino! :)
OdgovoriIzbriši