Vso pot nazaj sem vozil po prehitevalnem pasu. Če bi imel boljši avto, bi si lahko res dal duška, tako pa sem imel predvsem srečo, ker je cesta bila skoraj povsem prazna. Le tu in tam sem naletel na kakšen tovornjak, ki je sopihal proti notranjosti države. Pri tabli, ki je napovedovala odcep za Celje center sem resno razmišljal, da bi zavil dol in se odpeljal naravnost k njej ter ji povedal, kako močno me je razočarala, a sem si premislil. Peljal sem naprej. Domov.
-------
Ena drobtinica iz zadnjega poglavja. Takoj ko tole objavim, se bom lotila četrtega poglavja zadnjega dela romana. Do zdajle sem bila na sejmu. Zebe me v palce na nogah. Samo tja. Kljub noro dragim in skoraj eskimskim škornjem, ki sem si jih nabavila ravno zato, da se temu izognem. Ampak jutri bo bojda boljše. Zahvaljujoč Magsu in Ninzlu in norveškim štumfom, ki so sicer trdi kot beton, volnasti do skrajnosti, a ti je baje tako vroče v noge, da ti zašvicajo. Raje to kot pa pomrznjeni palčki :))
Ni komentarjev:
Objavite komentar