Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 25. december 2010

Še tretje neuvrščeno poglavje

Tokrat še odlomek iz tretjega poglavja, ki je nastalo nekje vmes med pisanjem romana ... zaenkrat še ne sodi nikamor, je pa nadaljevanje tistega zadnjega odlomka, ki sem ga objavila 22. decembra ... Danes je 25. december. Božič. Naj bo vesel in miren.

--------------------   
     Stanovanje je na prvi vtis delovalo vse prej kot brlog, bolj kot nekakšna ustvarjalno neurejena redakcija. Po dolgem in širokem hodniku so bile ob eni steni skoraj do stropa nagrmadene kartonaste škatle s knjigami, ob drugi steni so po tleh razmetano ležali čevlji. Začela sem si sezuvati škornje, a me je takoj ustavil. Prosim, ostani obuta, nimam ti dati kaj za na noge. Okej, sem rekla, si slekla plašč in ga odložila na najbližji kup škatel. On je ležerno spustil svoj nahrbtnik na tla, si zbrcal čevlje in nogavice z nog in kar bos zakorakal v veliko sobo, ki je sledila hodniku. Kmalu sem prišla za njim in se znašla v velikanski dnevni sobi, pisarni in spalnici v enem. O, mi je ušlo iz ust. O kaj? se je takoj smeje odzval. Zanimiv koncept, sem komentirala in z brado pomignila proti sobi. V enem kotu je bila široka in dolga zofa, polna blazin, zraven nje prostorna pisalna miza z dvema monitorjema, kupom knjig in kopico natisnjenih rokopisov, v drugem kotu sobe pa je kar na tleh ležal velik jogi, drugače namenjen za zakonsko posteljo. Posteljnina je bila nagrmadena na nekakšen kupček in rjuha je zlezla z enega od vogalov. Nisem še našel posteljnega okvirja, ki bi mi bil dovolj všeč, je razložil, ko je opazil, da se je moj pogled ustavil v 'območju spalnice'. Razumem, sem rekla in stopila do zofe. Usedla sem se in odložila torbico poleg sebe. V sobi je res bilo bolj toplo kot zunaj, skorajda že vroče, ali pa se mi je vse skupaj le dozdevalo ... Zavihala sem si rokave srajce, medtem ko je on izginil v kuhinjo, kjer sem lahko slišala ropotanje steklovine in močan šum tekoče vode. Razgledovala sem se po sobi, kakor da bi nekaj iskala, a nisem natanko vedela, kaj ... Morda kakšno znamenje, sem pomislila, da je vse, kar sem do zdaj zvedela o njem, res? Ali ni kakšnih stvari morebiti govoril zgolj zato, da bi se moja naklonjenost do njega okrepila, da bi dosegel svoje?
     [...]
     Čaj za dva, kako romantično. Če le ne bi okoliščine bile tako skrajno groteskno neprimerne. A ravno tako na hitro, kot se mi je še maloprej zdelo, da bi jo morala popihati, se mi je naenkrat zazdelo, da pretiravam. Saj bova vendarle spila samo v vročo vodo namočena zelišča in rekla kakšno besedo ali dve. V tem menda ni nič spornega, ali pač? Ampak zakaj se potem počutim, kot da delam nekaj narobe? Je človek kriv že takrat, ko razmišlja o tem, da bi izpeljal nekaj, kar se ne sme ali spodobi, ali šele po tem, ko to dejansko naredi?

Ni komentarjev:

Objava komentarja