Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 02. januar 2011

In vendar počasi ustvarjam ...

Napisano danes, na ta dan z izjemno nizkim pritiskom, ko sem se mukoma zbudila šele ob dvanajstih ...
----------
Na vratih dvigala je visel listek, obveščal me je, da je dvigalo pokvarjeno. Nisem imel druge, kot da se odpravim peš. Nič nisem imel proti hoji po stopnicah in vse proti hoji po stopnicah v sedmo nadstropje dan po zverinskem pijančevanju. V drugem nadstropju sem bil že čisto brez sape, v četrtem mi je srce tako močno utripalo, da sem se zbal, da me bo infarkt. V sedmem, ko mi je končno uspelo privleči se do svojih vrat, me je tam spet čakal dobro znani rumeni samolepilni zaznamek. Je bil lift prav res pokvarjen? Tedaj mi je zavrelo. Ne da bi potrkal, sem vdrl v njegovo stanovanje, kjer je nič hudega sluteč buljil televizijo, udobno pokrit z volneno odejo. Zgrabil sem ga za ovratnik in ga potegnil bližje k sebi. Ti ... sem zapihal vanj.

Ni komentarjev:

Objava komentarja