Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 06. januar 2011

Konec je začetek ...

Pišem zadnji del romana. Sliši se, kot da sem že zelo blizu konca, a ni čisto tako. Ko 'končam', se bo prava pisateljska tlaka šele začela. In se je že kar nekako veselim. Ko je prvi ihtavo ustvarjalni zamah, v katerem napišeš tisto, kar misliš, da mora iz tebe, za tabo, se lahko stvari lotiš bolj umirjeno, mogoče celo premišljeno. In šele takrat vidiš določene stvari, ki so prej ostajale skrite, mogoče celo nove, boljše rešitve ...

Nocoj nekaj iz poglavja, ki je zaenkrat še nedokončano, a se pridno spopadam z njim.
---------------------
Nisem hotela, da se pridruživa klubu, v katerem je bilo še preveč znancev in znank, ki so nekako vdano sprejeli takšen način obstajanja v dvoje in si je večina zraven nakopala še otroke, eni v upanju, da bo potem znosnejše, drugi spet zato, ker se jim je zdelo, da se to od njih pričakuje. Le peščica pa je bila takšnih, ki so bili skupaj zaradi globoke vdanosti, medsebojnega spoštovanja, ljubečega prijateljstva in nežne dobrotljivosti, kot češnjica na vrhu slastne smetanove torte pa so se znašli še otroci, porojeni iz čiste ljubezni.

Ni komentarjev:

Objava komentarja