Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 17. januar 2011

Najbolj depresiven dan v letu ... not!

Fino je imeti možnost debatirati o pisanju z nekom, ki to prav tako počne, si izmenjevati izkušnje, komentirati napisano ... lepo je vedeti, da nekje v neposredni bližini živi nekdo, ki se prav tako truditi izpiliti svojo pisavo, obuditi nove like v življenje in najti svoj glas. In prav paše, ko lahko s takšno osebo greš na kavico in tortico in si daš duška :))

Najlepše pa je to, da po kreativni debati navadno sledi tudi ustvarjalen večer. Moj je nocoj definitivno bil tak. Vrstice so kar norele izpod prstov ...
----------------------------
Živel bom naprej, sem ihtavo zasopel, in prekleto bom pazil, kdaj bom spet koga spustil v svoje življenje. Saj sem vedela, je zaihtela mama, odložila pladenj na mizo in skrila svoj kot kreda beli obraz v dlani. No, no, jo je oče skušal potolažiti, a je bilo videti, da se bo moral malo bolj potruditi. Rame so ji že začele ritmično poskakovati, kar je lahko pomenilo samo eno, da se bo vsak čas razjokala na mile solze. To je bilo več, kot sem bil pripravljen prenesti. Mislim, da bom šel, sem rekel in vstal.

Ni komentarjev:

Objava komentarja