Zdi se mi, da mi nekaj manjka. Mogoče ima ta nenavadni občutek kaj opraviti s tem, da je roman načeloma gotov. Dokler je bil samo v moji glavi, se mi je zdelo, da me bo razneslo, če ga kmalu ne spravim 'na papir', zdaj, ko je končno tam, pa je namesto njega ostala nekakšna luknja. Ampak nič bat, luknjo kmalu zapolni kakšna nova ideja in vse se spet ponovi ...
Še nekaj vrstic iz epiloga.
--------------------
Vseeno pa mi misli še zaidejo k njemu. Včasih ga vidim v kakšnem nasmehu, zaznam v kakšni kretnji neznane ali celo znane osebe, slišim v naključni besedi, ki bi čisto lahko prišla tudi iz njegovih ust. Prav vedno pa se zdrznem, ko zaslišim njegovo ime, četudi sploh ne gre zanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar