Društvo AFB

Moje ime je Andreja in sem facebookoholik. Začelo se je povsem nedolžno. Matejka me je kakšno leto potrpežljivo vabila, naj se pridružim tej mreži, da je zabavno in zanimivo. In sem bila močna. Govorila sem, da tega ne potrebujem, da ne razumem, zakaj vsi toliko govorijo o tem famoznem facebooku ... Po Matejkinem vabilu so prišla še druga. Ni jih bilo malo. Ljudje so vztrajali s pošiljanjem 'invitations' dovolj dolgo, da me je nekega dne, ko ravno nisem točno vedela, kam bi s svojim odvečnim časom, premagala radovednost.

In sem si odprla profil ... Počasi in z užitkom sem vpisovala svoje podatke ... Ko sem se naslednjič zavedla, je minilo kakšnih pet ur. Pa še vedno nisem naložila vseh slik in toliko zanimivih profilov drugih si je bilo še treba ogledati. Tisti dan sem si kupila vstopnico za pekel. Od takrat je šlo še samo navzdol. Ni minil dan, da ne bi večkrat kliknila na priljubljeno povezavo z belim f-jem v modrem okvirčku. Da je situacija zares kritična, mi je postalo jasno tistega dne, ko sem si zjutraj rekla, da bom tisti dan zdržala brez ... Vsako urico, ko sem si vzela pet minut za pavzo, sem se borila sama s sabo, še bolj s prsti desne roke, ki so se komaj zadrževali, da ne bi kliknili na miško in me spet popeljali v svet tračev, slikic, aplikacij, virtualnih prijateljev ... Še isti dan sem se šla prijavit v kliniko.

Zdaj sem že tretji mesec tu. Ljudje so prijazni. Popoldan imamo 'arts and crafts'. Začela sem štrikati. Spet berem knjige, tiste, čisto ta prave, s platnicami in listi, ki jih lahko primeš v roko. Spet se srečujem z ljudmi iz krvi iz mesa, ki se jih lahko dotakneš. Lepo napredujem. Skoraj sem že ozdravljena. Če le ne bi moj blog imel hudičevega plavega gumbka, s katerim lahko svoje objave z enim klikom posreduješ tudi na facebook. In to storim vsak dan. Na skrivaj. Globoko v sebi čutim, da tega ne bi smela. Da moj sponzor tega ne bi odobraval. Vseeno si ne morem pomagati.

Odvisnost je hudič!!!