Pravkar sem zaključila otroško zgodbico Gospod sovec in papiga Mica, ki sem jo začela pisati pred kakšnim mesecem, a je nisem utegnila dokončati, ker sem bila preveč zaposlena z romanom. Poslala sem jo Jerneji, ki jo bo ilustrirala, in komaj čakam, da vidim, kako si bo vizualno zamislila tekst.
Pisati za otroke je nekaj prav posebnega. Um je treba naravnati na neko drugačno valovno dolžino, se poskusiti vživeti v njihove male glave, hkrati pa se jih ne sme podcenjevati ... Vejo in razumejo več, kot si včasih mislimo, in to celo bolje od nas, ki smo pogosto čisto preveč obremenjeni s posvetnim balastom, ki se nas oprijema na poti skozi življenje.
Spodaj dodajam kratek odlomek iz zgodbice ...
----------------------------------
Gospod Sovec je pristopil bližje h kletki, s svojim močnim kljunom odpahnil vratca in jih na stežaj odprl. Potem se je nekoliko umaknil, da bi papiga Mica lahko izstopila, a je ta le živčno stopicala po kletki sem ter tja in se kar ni mogla odločiti, da bi vendarle prestopila prag.
Zdajle bom, je rekla gospodu Sovcu, ki jo je začudeno opazoval, vsak čas bom zunaj. In je še vedno cepetala na mestu, da jo je bilo že prav hecno gledati.
Mislim, da takole ne bo šlo, je modro ugotovil gospod Sovec in komaj skrival smeh.
Ja, zdajle bom pa res, se je papiga Mica še kar pripravljala in napravljala, vsa negotova in preplašena.
Mogoče pa lahko ostaneva kar tukaj, je nato predlagal gospod Sovec, saj se mu je začelo dozdevati, da papiga Mica le ne bo zmogla tako zlahka izstopiti iz kletke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar