Spanje s čepki v ušesih je posebno doživetje. Zdi se, kot da spiš v nekakšnem kokonu (svojem telesu). Preden zaspiš od znotraj čutiš/slišiš bitje svojega srca in razen če nisi totalno razdražen in imaš utrip blizu 200, te ta zvok prav prijetno uspava. In potem ne slišiš svoje mačke, ki ima na glavi plastično lučko, ker ima neko alergijo, po kateri se čoha (po lučki, ne po alergiji) in se z njo zaletava v razne kose pohištva, pa spodnjega soseda, ki smrči kot kakšen električni generator, pa kakšnih zagretih modelov, ki ti pod oknom ob treh zjutraj noro razpravljajo, kot da so sami na svetu ... pa zjutraj budilke, ki te skuša zbuditi z nežnim zvokom :D
Včerajšnje večerno štrikanje je skoraj imelo tragične posledice. Nisem se sicer nabodla na igle ali to naredila komu drugemu, se je pa kar iz vedrega neba (yeah, right) pojavila neka luknjica, ki je neprizanesljivo sporočala, da sem nekaj vrstic nazaj spustila eno zanko. Sranje! In sem se lotila paranja (zelo stresno početje ob enajstih zvečer), ki se je na vso srečo uspešno izteklo, moja štrikarija je spet brez lukenj in vse je dobro :D
Mož mi je za dobro jutro in dan žena zapel enega svojih komadov, kar pomeni znana melodija nekega drugega komada + nadvse izvirno besedilo lastne izdelave. To me vedno nasmeji, njegovo kantavtorstvo :)
Dan je lep.
Ni komentarjev:
Objavite komentar