Že med pisanjem romana sem si rekla, da se moram enkrat spet povzpeti na srčno pot, ker sem imela v spominu, da je na vrhu, tam ob klopici, tabla, kjer so navodila za merjenje srčnega utripa in opozorilo za srčne bolnike. Imela sem idejo, da bi tisti tekst vključila vmes v roman, češ junakinja bere, kaj je napisano na tabli ... ampak mi ni uspelo priti do tja gor. Vse do danes ...
Z dragim možem sva skočila na kratek sprehod v park, že sto let nisva bila skupaj na sprehodu. Vmes se mu razložila svojo zgoraj opisano idejo in ni bil čisto prepričan, če se mu da laziti v tisti hrib, a še preden je utegnil do konca reči, da ne greva tja gor, sva se že vzpenjala. Vleče se bolj, kot sem imela v spominu, pa tudi bolj strmo je. Ampak ker sem imela jasen cilj, da na hitro pofotkam tisto tablo, da bom lahko kasneje prepisala besedilo z nje, so noge kar nekako same hodile v tisti klanec, tudi precej hitro, tako da sem bila kmalu precej razgreta (beri čisto mokra) pod vsemi tistimi oblačili, saj sem vendarle še pred kratkim bila bolna ...
Tik pred vrhom se je mož protestno ustavil, da se ne gre več. Naj grem kar sama, ker mi je že pri prvem ovinku povedal, da se mu sploh ne hodi tja gor in da ni 'samo še tale ovinek', kot sem vztrajno trdila. In sem šla. Odhitela sem še zadnjih par sto metrov proti vrhu in naposled le zagledala tisto tablo, jo pofotkala in se zmagoslavno začela spuščati.
Pa prideva nazaj do začetka poti, in glej ga zlomka, tabla s prav takim napisom, do zadnje besede istim, je tudi na vznožju srčne poti. In stari dobri rek se je še enkrat izkazal za resničnega: kdor nima v glavi, ima v petah :))
Ni komentarjev:
Objavite komentar