Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 16. marec 2011

Kako sem zmagala na sredinem spalnem maratonu

Pri sosedu so nehali vrtati. Aleluja. Danes sem se lahko celo naspala. Včeraj sem ga kronala do treh (no, to je bilo že danes), in potem sem potegnila do enajstih. It was a sweet sweet sleep. Spomnilo me je na študentske spalne maratone, ko sem se v časih najboljše spalne forme včasih zbujala ob dveh ali treh popoldan, ne da bi se mi to zdelo vsaj za kanček čudno. Če sem iskrena, sem se tudi danes dopoldan, ko sem odprla oči in se pošteno pretegnila, počutila povsem normalno, hkrati pa celo naspano, kar je bilo vredno prav vsake minute.

Glede na Mordor zunaj je bil tako ali tako pravi čudež, da sem se sploh zbudila. :D

Popoldan končno kavica s Pape. Čisto predolgo je že minilo od zadnje. Tri urice pristnega babjega čveka brez pretvarjanja. Neprecenljivo, da o tortici sploh ne začnem govoriti. Tortici? Kakšni tortici? (a ne Pape? :D)

Je pa mojemu poznemu odhodu v posteljo (poleg lune, ki se nemarno debeli in seka) botrovalo tudi ustvarjanje. Prav razvadila sem se, da mi gre pisanje najbolje od rok, ko Vani in Cilka zaspita, ko zaspijo tudi vsi sosedi in ostali stanovalci moje bližnje okolice. Ko je tako tiho, da je že rahlo strašljivo. Takrat misli postanejo strašansko čiste in jasne in besede kar vrejo, ko pa se ustaviš, da prebereš, kar si napisal, ali samo razmišljaš, lahko svoje misli celo slišiš ...

-------------------------------------
Greste noter? je nenadoma zaslišala glas za svojim hrbtom.
Bilo bi skrajno nezadostno, če bi rekla, da jo je ustrašil. Iz ust se ji je izvil dolg 'o moj bog', potem pa se je morala prijeti za prsi, da je utripajočo mišico zmogla obdržati v za to namenjenem prostoru. Obrnila je glavo in zagledala moškega, za katerega je brez dodatnih pojasnjevanj bila prepričana, da je lahko samo njen profesor. Prav tisti, ki ga je hotela prehiteti, da se ne bi zgodilo kaj podobnega polomu, ki se je pravkar začel odvijati, se kot velikanska snežna kepa valiti po hribu navzdol, pa sploh še nista bila v predavalnici.
Oprostite, je zajecljala in čutila, kako ji je peklensko vroč val zalil lica. Nagonsko se je umaknila stran od vrat, čeprav sta bila oba očitno namenjena v isto smer.
Potem ne greste noter? je vprašal profesor, Borut Hočevar.
Ja, v bistvu grem, je zamomljala in pogledala v tla. Kakšna sramota, je bilo vse, kar ji je odmevalo v glavi.
Torej izvolite, je rekel profesor in ji odprl vrata.

Ni komentarjev:

Objavite komentar