Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 19. marec 2011

Kako veš, da nisi več star šestnajst let

In smo se spet dobili v Metropolu, skoraj ista zasedba kot prejšnji petek. Tokrat je stare dobre komade vrtel dj Otoshi (aka Peter Bevc), v Bruce Lee suknjiču in zabaven kot vedno. Bilo pa je naglas. Zelo naglas. Tako naglas, da si nisem kot prejšnji teden upala na polno pogovarjati, kot dame naših let rade počnemo, pač pa je Pixie ponovno iznašla sistem pogovarjanja po lističih, tokrat računih od pijače. Bilo je prav hecno čakati, da bo katera od nas napisala, kar je imela, do konca, in potem tisto brati ...

In kako res veš, da nisi več star šestnajst let? Ko se preventivno dobiš že ob devetih, dobro uro preden pride dj, da se lahko načvekaš in si posodobiš informacije od prejšnjega tedna, ker nočeš celo soboto spet lizati islandskih lišajev, da te preneha praskati po grlu. Ko namesto različnih alkoholnih pijač testiraš različne sorte oreščkov iz avtomata. Ko greš ob dvanajstih domov na pol gluh, ker nisi več navajen tako glasne glasbe. Ko se ne obremenjuješ več, če se ti je razmazal make up, ker si ga tako ali tako komajda kaj nanesel nase. Ko ...

Če seštejem ure ponočevanja v lokalu po osmi uri prejšnjega in tokratnega petka, pridem do ugotovitve, da sem že presegla lanskoletno povprečje, ko sem bila zunaj samo enkrat, pa še to se ne spomnim več kje, in to ne zaradi volumskih procentov v pijači, pač pa najverjetneje zato, ker očitno ni bilo dovolj spomina vredno :))

Ker pa sem se potepala, nisem napisala nič novega, sem pa zato pred nekaj dnevi malo več, zato lahko vseeno nekaj pripopam zraven.
----------------------------------
Oprosti, je zamrmral s skrivnostnim nasmeškom in se skušal osredotočiti na predavanje. A to je bilo zelo težko. Doktor Borut Hočevar namreč ni bil eden izmed njegovih najljubših profesorjev. Zdelo se mu je, da je navaden blefer in včasih se je spraševal, kako mu je sploh uspelo priti do naziva, glede katerega je bilo kar preveč očitno, da mu je nadvse pomemben, da se niti če bi ga zbudili ob treh ponoči sredi bombardiranja, ne bi pozabil podpisati s tistim dr. pred svojim imenom. Take vrste ljudi pa je preziral. Prepričan je bil, da se od njemu podobnih profilov ni imel česa naučiti. Razen morda blefiranja, za kar je imel čudovitega vzornika že doma, svojega predragega očeta, ki sicer ni bil doktor, a bi se čisto lahko podpisoval kot dr. Blefer.

Ni komentarjev:

Objavite komentar