Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 17. marec 2011

Žabe ni težko v vodo nagnat

Mački je zmanjkalo hrane. Danes nekje ob dvanajstih je požvečila zadnji briket, potem pa me je pisano gledala, vsakič ko sva se srečali v bližini njenega prehranjevalnega kotička. Ni bilo druge, kot da se oblečem in se odpravim po brikete. Na poti do edine trgovine za živali v mestu je treba iti mimo ene druge trgovine, kjer imajo na tone poldragih kamnov in mineralov, in ker sem že od nekdaj mahnjena na te stvari, so noge kar same zavile noter. In seveda sem 'nujno' rabila nov obesek, enega pa sem se že včeraj odločila, da nabavim za meni zelo drago osebo, da si ga lahko obesi okrog vratu. Skoraj sem zapravila ves denar, ki sem ga vzela za hrano. Skoraj, ker je na koncu še vedno ostalo za briketke, pa še mamo sem častila s kavo za s seboj.

Moj 'takoj pridem' se je razpotegnil na skoraj štiri ure, in nekje med mojim pohajkovanjem me je klical ljubljeni mož, če nameravam še kaj priti domov. Seveda, sem rekla, 'takoj' pridem :)) Ampak potem sem morala odnesti še darilce dotični osebi, ki je nenadoma dobila strašno 'potrebo', da me parkrat fotkne, tako da se je moj prihod domov zavlekel še za nadaljnje pol ure. Ampak se nisem pretirano sekirala. Bog daj, da imam tu in tam kakšno prosto popoldne, da lahko kakor v starih časih nekoliko bluzim naokoli, ne da bi me preganjala ura ali karkoli drugega. Konec koncev sem se le privlekla domov, kjer nisem bila strašno pogrešana, ker je na tv-ju vendarle bil nogomet. :D

Sem bila pa včeraj ponoči spet pridna glede pisanja ...
--------------------------
Borut Hočevar je čutil vznemirjenost, ki ga že dolgo časa ni tako izrazito prevzela. Bila je skoraj kot zanos, kakršnega je občutil na svojih prvih predavanjih pred devetimi leti, ko je začenjal kot docent na tem oddelku. Še vedno se je dobro spominjal treme, ki ga je načenjala pred prav vsako uro, a se je po uvodnih minutah čudežno raztopila, izginila neznano kam, nadomestila pa jo je vznemirljiva vročica, ki ga je držala še ure po tistem, ko je zapustil predavalnico. Kot da bi to, da je lahko govoril več kot petim ljudem hkrati, imelo neke vrste čudežno moč, sposobnost, ki je skorajda spominjala na zasvojenost. In ta moč je sčasoma presahnila, vsako leto je bila šibkejša, dokler ni popolnoma izginila in je hodil le še v službo, kot toliko drugih, brez občutka, da počne nekaj grozno posebnega.

5 komentarjev:

  1. Žabe smo zakon :P
    In nepredvidljiva fotkanja tudi :)))

    OdgovoriIzbriši
  2. Zakon! Meni se takšna večurna pohajkovanja zgodijo skoraj vedno, kadar se odpravim v mesto (v Ljubljani seveda), kar sploh ni težko, če računaš, da ti eno uro vzame smo prevoz s trolo :) Paše, da ti ni treba gledat na uro ...

    OdgovoriIzbriši
  3. @Pix: tako ali tako da smo žabe zakon :))
    @Maja: ja, ko sem še živela v Ljubljani se mi je sploh večkrat zgodilo, da sem šla kao dopoldan na faks, do katerega na koncu sploh nisem prišla, sem pa obiskala druge lokacije in se vrnila po trdi temi :))

    OdgovoriIzbriši
  4. Za spremembo si poišči kamnček, ki ti bo všeč. Prevrtaj ga, pobarvaj malo po svoje in dan boš pokurila dosti bolj koristno, kot si ga sicer.

    OdgovoriIzbriši
  5. @Sailor: še dobro, da imam pravico, da se sama odločim, kaj je koristno in kako pokuriti dan, pa brez zamere :D

    OdgovoriIzbriši