Led je prebit

Po intenzivnem delu nekje do šestih, dveh delih Borgijcev in solati za večerjo sem se naposled lotila osnutka/plakata za mladinski roman. Zdaj ga imam napopanega poleg svojega delovnega kotička, z glavnima junakoma, njunima slikama (izbrala sem dva igralca, ki sta se mi zdela najbolj podobna zamišljenima likoma), okvirno zgodbo, ostalimi junaki ...

Česa podobnega, kot sem že omenila, še nisem pisala, zato se spravljam zraven kot lačen sr.. (pardon izrazu). Uspelo mi je napisati cele štiri strani, zdaj pa se mi zdi, da bi si bilo dobro bolj podrobno zamisliti posamezna poglavja, čeprav tega načeloma ne počnem, ko pišem (vse je enkrat prvič). Vsekakor sem prijetno vznemirjena, ker je pred mano spet nov projekt!

Za pokušino nekaj vrstic iz prologa:
----------------------------------------
     Veter je že četrti dan neusmiljeno rohnel in strašno žvižgal okrog vogalov, lilo je kot iz škafa in kljub trdi temi se je zdelo, kakor da se je velikanski črni oblak utrgal ravno nad lično hišico z rdečo streho, ki je imela pročelje na gosto obraščeno z bršljanom. Skozi edino okno na sprednji strani se je skozi prosojne zavese dalo videti v prostor, ki je po pohištvu sodeč bil dnevna soba. Kakšnih trideset let star moški se je sklanjal nad kavčem, kjer je ležala drobna štručka, ki je razposajeno in precej nekontrolirano mahala z majcenimi ročicami.
     Kmalu boš spet pri meni, ji je ljubeče prigovarjal in jo pobožal po mehkem ličku.