Rada imam dneve za pohajkovanje. Z možem sva si namesto kosila privoščila najboljši burek v mestu (mogoče celo v Sloveniji, vsekakor boljšega še nisem jedla). Za tiste, ki niste iz Celja, naj vam zaupam skrivnost: to je burek pri Šerifiju. Jaz obvezno sirovega, moški mesnega, seveda :)) Pot sem nadaljevala v knjižnico, kjer sem se znebila kakšnih petih knjig, nato pa do mame, ki je že teden dni nisem videla. Malce čveka in kavica.
Še vedno nisem imela dovolj, zato sem zavila za Savinjo in naredila eno dolžino po sprehajalni poti. Sonček, toplo, drevesa cvetijo, ptički pojejo, pomlad, čudovito! In nenadoma me je prešinilo, da si že več let nisem kupila nobenih uhanov, zato sem si privoščila takšne lepe viseče, z vijolično bunkico iz filca, pa še celo izdelovalko poznam.
Preden pa sem začutila noro željo po potepanju po mestu, sem napisala mejl urednici na Modrijanu in odgovorila mi je, naj pošljem roman. To sicer še nič ne pomeni, razen seveda to, da ga bo prebrala in presodila, če bi to ustrezalo njihovemu programu, ampak se mi je vseeno zdelo, da sem si zaslužila "day off", in ni me bilo treba kaj preveč prositi. Upam na najboljše!
Ob petih sem si s Pixie privoščila doooolg sprehod, trajal je tri ure, da sem domov prišla zadeta od svežega zraka in je mož rekel, da dišim po naravi :)) In zdajle, ko lagodno čepim na kavču, čakam, da mi zvleče dol prvi del Harryja Potterja (ker mož gleda četrtfinale nogometa), so mi tudi noge hvaležne, da se je pohajkovanje končalo. Lep dan je bil.
Ja, oni dve gagi v mlaki z ločjem sta bili nepričakovan kanček čudeža, ki je narava :)))
OdgovoriIzbriši