Preišči ta spletni dnevnik

petek, 29. april 2011

Vedno znova presenečena ...

V ponedeljek sem si po internetu naročila teniske in v torek me je poklicala gospa iz trgovine, da imajo samo še en par v barvi, ki sem jo izbrala, in da je bil eden od copatov razstavni eksponat, zato je nekoliko svetlejši od drugega. Ponudila mi je še 20-odstotni popust na ceno. Ker mi je bila barva res všeč (turkizno zelena), sem ji rekla, naj jih vseeno pošljejo, še prej pa sem preverila, če jih lahko v primeru, da bi se mi razlika v barvi zdela prehuda, vseeno zamenjam v celjski prodajalni. Rekla je, da brez problema.

In danes je poštar res prinesel paket. In razlika mi je bila malo prehuda, ker sem pač melanholična duša in vem, da bi me motila, poleg tega pa niso stali tako malo, da bi imela vsakega druge barve. Pa se odpraviva z možem do trgovine pogledat, če imajo kakšne sprejemljive modele, ki bi lahko uspešno zamenjali kupljenega. In gledava in gledava in na koncu res najdem ene vijolične, čudovite in udobne. Na blagajni potegnem iz torbe škatlo z zelenimi in prodajalcu začnem razlagati zgoraj opisano zgodbo. Takoj za tem pa zagledam njegov nejevoljni fris. In reče: "Ja, kje so pa vezalke?" (s precej tečnim glasom, kot da bi jih hotela prinesti naokoli, čeprav sem mu predložila račun, kjer je jasno pisalo, da sem jih kupila pred kratkim; obula sem jih danes zjutraj, a samo v stanovanju). Pa rečem nazaj: "Gospod, jih pa ni bilo, ker je model brez vezalk." In on nadaljuje: "Ne vem, zakaj niste takoj, ko ste prišli v trgovino povedali, da hočete zamenjavo." In rečem nazaj: "Nisem vedela, da bi morala reči takoj, gospa po telefonu mi je rekla, da se da to brez problema narediti, hotela pa sem še prej preveriti, če sploh imate kakšen model, ki mi bo všeč." Spet on: "Zdaj boste pa morali počakati, mi tega modela sploh nismo imeli, moram ga poiskati, to bo trajalo nekaj minut." In vse skupaj je bilo v takšnem čudnem tonu, da se mi je zdelo, kot da sem čevlje ukradla, zdaj pa hočem, da mi dajo denar zanje. In sem polglasno rekla možu, ki se je za mojim hrbtom že komaj zadrževal: "Kot da bi bila kakšen zločinec, a ne?"

Očitno je to gospod prodajalec slišal, saj si je potem nadel za spoznanje prijaznejši obraz in relativno hitro uredil zadevo in zaključil stvar v bistveno prijaznejšem tonu, kot smo začeli. Domov sem odšla zadovoljna, ker imam fine platnene "bujeke", a spet šokirana nad spoznanjem, kako malo je nekaterim ljudem, ki delajo z ljudmi, jasno, v kakšnem poslu sploh so.

4 komentarji:

  1. Jaz sem obrtnik in sem dobesedno zgrožen nad takim odnosom do strank od katerih živiš.
    Poslovna etika je popolnoma poteptana.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, toda ne gre vsega pripisati slabi etiki. Nekatere ljudi tako pretrese, da so postavljeni pred 'izziv', ki ga niso pričakovali, da postanejo čisto čudni. Oni gospod najbrž pridno kot robot opravlja svoje delo, dokler ne pride do prehudega soočenja: zamenjave superg brez vezalk! Scena se nato prične odvijati kot če bi v sobo vrgel dvajset gumijastih žogic. Vem, ker ravnokar doživljam podoben občutek, da sem nek napadalec in se bomo vsak hip pričeli lasat.

    Ah, Drejč, Drejč. Torej si jih vseeno šla zamenjat? Pa tako so se potrudile, da bi bile ravno zate povsem unikat.... :))) Ti ni dalo miru, kaj? :D Bi ti jih najraje odkupila, one ekscentrične. Jaz bi nalašč zbrala take z napako. :)))

    OdgovoriIzbriši
  3. S. C. meni se tudi zdi, da poslovna etika pri nas pošteno šepa ...

    In Pix, ne, nisem zdržala :S Glede gospoda/robota pa moram reči, da to ni prvič, da se je tako čudno odzival ... ko si je šel Vani kupit copate za tek (mimogrede: tiste za 150 €) in je hotel, da bi mu gospod naredil test stopal, ker imajo tam tisto mašino, mu je precej grobo rekel, da ni šans, ker ima gužvo. Mislim, to se tak ne dela ... robot gor ali dol.

    OdgovoriIzbriši
  4. Okej, vzamem nazaj. Tip je kreten. Kira štacuna je to?

    OdgovoriIzbriši