Naša nenavadna družinica se je povečala :D

In tako sva se v soboto nekje ob treh res odpravila proti Gorenjski, natančneje v Kranj, pogledat malo zverinico in se pogovorit z lastnikom. Vse do tja nas je spremljalo grmenje in bliskanje, nekje na pol poti se je strašansko ulilo, prava poletna navihta se je naenkrat razvila, kakršnih smo vajeni bolj kakšnega avgusta kot pa maja. Tik pred ciljem sva se malo zapletla, se odpeljala malenkost predaleč, ampak sva se hitro znašla na pravem mestu.

Na dovozu sta nas pričakala gospod Ljubo in gospa mama parsons russell terierka. Precej umazana, drugače bela, ker je celo dopoldne bojda lovila miši po garaži. V leseni ogradi s kočo na travi pa je mrgolelo majhnih bitij. Pet komadov. Naša je bila edina punčka, in ko jih je gospod Ljubo spustil iz ograde, je takoj prišla k meni. Za njo pa seveda še vsi ostali. Prav vsi pošteno prisrčni.

Čeprav sva mislila domov oditi brez psa in po njega priti kakšen teden kasneje, ko bi kupila vse manjkajoče artefakte (boks, povodec, posodice, igrače ...), sem doma nekako zaslutila, da obstaja možnost, da domov vseeno prideva s psičko, zato sem vzela 'peneze' s seboj, kar se je izkazalo za precej praktično. Gospod Ljubo je imel celo en nov boks, dala nama je tudi eno malo vrečo briketkov za mladičke, tako da sva domov odšla z novo družinsko članico.

Pot nazaj domov je bila presenetljivo mirna. Pričakovala sem cviljenje in podobno, ampak doživela nisem ničesar od tega. Prav stoično in pogumno je prestala pot in potem pred trgovino v Celju še počakala, da smo kupili manjkajoče potrebščine.

In to je glavni razlog, da nisem prišla do bloga teh nekaj zadnjih dni. Preveč novega. Prvo noč sem bolj malo spala. Ponoči smo vsaki dve uri lulali, nekje ob štirih smo imeli totalen napad budnosti. Nedeljo sem preživeli na travi pri Vanijevih starših, kjer smo jo množično utrujali, da je potem celo noč spala kot top. Danes zjutraj sva bili že od sedmih na prvem pasjem zmenku v parku, kjer je spoznala svoje prve pasje prijateljčke (Ninino Lyro, Barbarino Mišo, enega velikega hrta, dva pekinezerja). Dovolj vtisov, da je potem do treh spala, da sem lahko normalno delala.

Tudi zdaj spi. Še vedno ni prerasla svoje nagona iz legla, zato se tišči v mojo nogo in vsake toliko v prazno 'ziza'. Z mačko še nista najboljši prijateljici, sta pa na dobri poti, ker se še nista stepli, le Čili se je pretežno izogiba, ker je čisto preveč živahna zanjo. Jo pride pa redno povohat, kadar Sophie (po domače Zofi) spi.

Tule je še zelo majhna, zdaj je že malo večja, in takoj ko Nina naloži slike z današnjega jutranjega igranja na travniku na svoj blog, pokažem še tiste, na katerih je že malo večja, a še vedno precej majhna :)) trmasta pa že zdaj tako, kot da bi imela kakšnih pet kilogramov več!

Obljubila sem fotke. Tele so s prvega zmenka.