Krvavi noski

Preden se lotim opisovanja horor nadaljevanke današnjega dne, naj povem, da ima Zofi zdaj novo nočno finto. Zbudi se nekje med tretjo in peto, ker jo tišči lulat. Ko s tem opravimo, pa noče več spat v boks, ampak se usede pred kavč, da bi kao raje spala tam. Seveda gre nazaj v boks, ampak se prav vsakič še nekaj minut razburja s cviljenjem in zelo glasnim prestavljanjem po svoji spalnici :D

Pa preidimo na glavno temo ... danes sem se namesto ob pol sedmih zbudila že ob šestih in se na sprehod odpravila pol ure prej. Ninč mi je napisala, naj grem kar naprej, da naju bosta z Lyro dohiteli. In sva res šli. Sprva je kazalo, da bo šlo do Špice (kjer jo spustim s povodca) vse gladko, ampak je nekje pri domu upokojencev dobila prvi napad trme, tako da sva se rahlo valjali po travici, da se umiriva, kar je bilo potrebno potem do bazena še nekajkrat ponoviti. Potem sem ji metala žogico, ki jo je bolj ali manj zainteresirano prinašala in iskala, dokler ni padla v Savinjo, kamor se mi nekako ni dalo, sploh zato, ker sem imela v nahrbtniku še eno :D Nekje pri betonarni, ko sva se z Zofi že vračali, zagledam Lyro, ki navdušeno hiti proti nama, nekaj metrov za njo še Nino. Nina je rekla, da je Lyra že pri bazenu zavohala najino sled in je tekla kakšen kilometer naprej kot nora, da naju dohiti, a si je potem premislila in prišla nazaj do Nine :D Zofi se zmeša od veselja, ko zagleda svojo BF, in takoj začneta s svojo (za moje pojme precej grobo) igro. Midve čvekava in hodiva, dokler ne opazim, da sta obe psički čisto krvavi po gobčku, Zofi celo pa tačkah. Kar stisnilo me je. Nobena od njiju seveda ni niti trznila, igrali sta se naprej, kot da se ni nič zgodilo. Jaz sem bila verjetno čisto bleda, Nina pa presenečena in seveda bistveno bolj kul od mene, kakor ponavadi. Ugotoviva, da je Zofi s svojimi mlečnimi čekani verjetno ruknila Lyro v smrček. Pogledava od blizu in nikjer ni nič videti. Ni ji manjkalo pol noska ali kaj podobnega, niti ranice ni bilo nikjer, kar je bilo glede na količino krvi precej presenetljivo. Takoj sta obe šli na povodec, jaz kot pasja mama sem seveda bila čisto zgrožena, ker se Zofi ne zna lepo igrati. Malo čudno sta naju gledali, češ kaj se zdaj greva ... a sem imela nenadoma kar dovolj.

Malo pred bazenom Nina predlaga, da bi šli dol k Savinji na plitvino s kamenčki, da bi se psički malo skopali. Zgledali sta nekako tako kot psi, ki jih uporabljalo za borbe (če malo pretiravam, ampak kri na skoraj belem psu je presneto rdeča!). Ideja se mi ni zdela slaba, zato začneva zavijati proti bregu, ko nenadoma zagledava kakšen centimeter in pol debel kačji zvitek, ki se prešerno sonči na kamnu. Mislim, da še nikoli nisem bila tako hitro na zgornji potki. Kopanje v Savinji bo pač moralo počakati na kdaj drugič! (doma sem po raziskovanju ugotovila, da je kača najverjetneje bila kobranka, nestrupena kolegica, ki živi ob vodi, ampak moram priznati, da bi se verjetno ustrašila tudi slepca - kače res niso moje najljubše živali :S)

Vtis sprehoda je Zofi popravila nekje pri jezu, ko je Nini demonstrirala, kako se je včeraj naučila hoditi po zadnjih tacah (za piškot seveda). Mogoče jo bomo zdresirali in zaposlili v kakšnem cirkusu!