Čudovita sobota. Perfektno vreme, ne premrzlo in ne prevroče. Po petkovi pekovski tlaki, ki je trajala dvanajst ur (raje na razlagam, kaj vse smo pekle), smo se v soboto dobile ob desetih. Treba je bilo namazati, obleči in sfrizirati nevesto ter namazati še eno družico, sebe sem namazala že pred tem. Mož je odpeljal zverinico na dolg sprehod, da smo imele mir ... Pridružili sta se nam še dve svatinji, da je bilo bolj zabavno, in četudi se je naenkrat znašlo na kupu pet babnic, to ni imelo večjega vpliva na vremenske razmere, kot sem že rekla, vreme je zdržalo!
Na urad smo prispele, kakor se spodobi, modno skoraj prepozno. Vsi so že nestrpno pričakovali nevesto, ki je bila mimogrede (in ne pretiravam) osupljiva. Ne bom pozabila Tonijevega obraza, ko je prišel do nje in jo poljubil :D :D (čeprav je bil večino časa, ko smo šivale obleko, zraven, je bil končni rezultat z make upom in nafrfuleno pričesko ter zlatimi balerinkami in okroglim šopkom na dan THE le nekaj povsem drugega). Matičarka in pooblaščenka sta nas že čakale, dejstvo, da je bil hkrati še praznik, pa je imelo za posledico dejstvo, da v mestu ni bilo prav nobene gneče, kar je bilo po svoje prav O.K. Gospa Aleksa je govorila iz srca. Obred je bil lep, četudi kratek. V veselje mi je bilo videti Nino in Tonija pred sabo, kako sta se vmes nekajkrat zaljubljeno spogledala, kako prijetno vznemirjena sta bila oba, da postajata mož in žena :D In zdaj sta, mož in žena, gospod in gospa Arlič!
Potem je bilo treba precejšnje število ljudi in ogromne količine hrane prepeljati na piknik prostor na Sv. Štefan pri Šmarju. Prav hecna povorka smo bili. Približno petnajst avtomobilov, na začetku Toni v path finderju z belimi baloni, ki so med potjo počasi odpadali kot kakšno jesensko listje :D Na "placu" so nekateri že bili pridni, pujček je bil že pripravljen, ostalo meso se je že peklo, miza je bila že skoraj pogrnjena.
Poleg svatov in otrok so se pridružili še štirinožni prijatelji, ja, tudi Zofka. Sprva je bila nekoliko nezaupljiva do Teddija, potem pa sta hitro postala dobra prijatelja, Lyro in Pascala je poznala že od prej. Da ne govorim, da so dejansko bili v pasjih nebesih, saj je kosti kar mrgolelo, ljudem pa je tudi kar naprej nekaj "padalo" s krožnikov :D :D Seveda pa Zofi ne bila Zofi, če ne bi poskrbela, da mi je skrajšala življenje za kakšnega pol leta ...
Čeprav mi je Nina večkrat rekla, naj neham venomer paziti na psa, je bilo to lažje reči kot narediti ... Z enim kotičkom očesa sem jo skorajda neprestano spremljala. Dokler je naenkrat nisem več videla. Da najprej opišem, kje se je piknik odvijal. Hostica. Pred hostico "kozolček", pod katerim so bile mize, zraven pa lovska kočica, tista s streho do tal. V hostici latrina z obveznim srčkom. Torej Zofke kar naenkrat nikjer. Vidim Lyro in ostalo pasjo druščino in odpravim se pogledat za lovsko hišo, kaj se dogaja. Tam je vsekakor ni bilo. Pokličem jo prvič, nič. Drugič. Nenadoma zaslišim lajanje, gledam proti hosti, a se mi zvok zdi nenavaden, kot da prihaja od nekod globlje. Skušam fokusirati, od kod točno prihaja in kar nočem si priznati, da se lajanje razlega izpod hiše, ki je zadaj kakšnih dvajset centimetrov dvignjena od tal. Sklonim se v pričakovanju, da je splezala spodaj in se nekako zagozdila, a se mi v grlu kar nekaj zadrgne, ko pod hišo zagledam jamo. Niti sanja se mi ne, kako je globoka, mi je pa povsem jasno, da je Zofka tam spodaj. Kar vidim jo, kako pride za hišo, zagleda špranjo pod njo, si reče: "No, tole bi pa lahko bilo zanimivo. Grem pogledat, kaj je spodaj." In potem ji zmanjka tal pod nogami. Bleda se prikažem izza hiše in kar prvi osebi, Ninini sestri Maji povem, da je padla v luknjo. Maja je takoj tam, skuša ugotoviti, ali lahko zleze pod hišo in jo potegne ven, a ni osnovnih možnosti. Vaniju punce povejo, da sem jaz nekam resna in gre po Tonija, ki gre po Jožeta, ki nam je priskrbel ta prostor. Še njemu razložimo situacijo. "Nič skrbet," reče, "takoj jo bomo rešili." Pasji mami pade kamen (olajšanja) na palec. Jože v hiši dvigne dve deski in lajajoča Zofka nas pričaka v meter in pol globoki jami od temeljev pod leseno kočo. Cela, brez zlomov, mogoče le za spoznanje prestrašena. Bogatejša za izkušnjo in upam, da tudi modrejša. :)))
Čudovit dan se zaključi okrog osmih, ko se končno priklatimo domov in utrujeni kmalu zaspimo. Uspelo nam je! Nevesta je zadovoljno srečna, o tem me prepriča njeno zahvalno zasebno sporočilo na FB-ju. Namen je dosežen. Aleluja.
Eeeeejmen!
OdgovoriIzbriši:D
OdgovoriIzbriši