Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 25. julij 2011

Long time no blog

Tole aprilsko vreme mi po eni strani malce paše, malce pa mi gre na živce. Super je to, da ni tako svinjsko vroče in da lahko greva s Sophie na sprehod tudi malce kasneje (gospodična zadnje dni namreč zelo rada malo potegne, sploh če je zunaj dež), kar pomeni, da lahko kakšno uro dlje spim, na živce pa mi gre, ker moram spet natikati nogavice in japonke žalostno samevajo v omari.

Sophijino šolanje lepo napreduje, edina stvar, ki nam zaenkrat povzroča preglavice, je stanje na škatli s sprednjimi nogami. V desetih poskusih dvakrat uspe stopiti nanjo, drugače pa jo hoče na vsak način pojesti ali pa jo z gobčkom potiska naokrog. V sredo bo treba pokazati, kaj smo natrenirali od prejšnjega tedna, in upam, da bo imela vsaj tiste pol minute svetel trenutek, da bo pokazala, da ni samo Sophie the Destroyer, ampak tudi Superpridna Sophie :D Pa tudi če ji ne uspe, bo vse ok, da ne bo pomote ... Bomo pač še malo vadili in vztrajali in sčasoma nam bo zagotovo uspelo!

Danes nekje ob šestih sva se podali za Savinjo in na poti nazaj od betonarne so naju po reki prehiteli veslači v dveh malo večjih čolnih. Sophie jih je takoj slišala, ko so se pogovarjali, potem pa je tekla vzporedno z njmi in lajala nanje, kot da bi jim hotela reči, naj počakajo, da se vkrca tudi ona :D Precej smešno je bilo, meni in njim.

Sem pa dobila odgovor od urednice glede mojega romana, da ga žal ne bodo objavili, čeprav je napisala tole: "te dni sem prebrala vaš rokopis Pojasni mi ljubezen, in to je bilo prav prijetno delo, roman je namreč berljiv – gladko teče in »potegne«, ne nazadnje vleče že to, da človeka hudo zanima, kakšna je razrešitev takega klasično gordijsko zapletenega trikotnika, pa še malo šegavo obarvan je in dramaturško premišljen." Torej sem spet na začetku. V mislih imam še založbo ali dve, kamor nameravam poslati zadevo. Bomo videli, kaj se bo izcimilo iz tega. Sem pa razmišljala o tem, ali je huje dobiti zavrnitev v stilu tiste otroške slikanice, ko ti dajo na precej grob način vedeti, da pojma nimaš, ali kaj takega, ko si v bistvu pohvaljen, a hkrati obveščen, da nimaš šans ... Me pa drži po koncu čista statistika ... po določenem številu zavrnitev pride pozitiven odgovor, kar samo pomeni, da moram vztrajati še naprej. Od urednika moje monografije o minimalizmu zaenkrat še nič, upam, da ne bo treba več kaj bistvenega početi na besedilu in da lahko zajeten predal, napolnjen s kopijami člankov in knjig, počasi pospravim v klet in naredim prostor za kaj svežega, četudi samo brisače :D

Ni komentarjev:

Objava komentarja